V mladi slovenski reprezentanci je kar nekaj hokejistov, ki svoje znanje nadgrajujejo v tujini. Luka Petelin in  Nik Pem sta napadalca, ki izhajata iz dveh različnih hokejskih centrov in sta se, vse do odhoda v tujino, na ledeni ploskvi srečevala kot nasprotnika. Sedaj sta soigralca tako v švedski Mori, kot tudi v reprezentanci. Luka je leto starejši in letošnja sezona je njegova zadnja v mladinski konkurenci. Izhaja iz Maribora in sodi v izredno mariborsko generacijo. Nik je leto mlajši Jeseničan, izreden napadalec, ki je še izredno mlad okusil moč EBEL in v njej opozoril nase.

 

Sta soigralca v švedski Mori, kjer je hokej eden tistih najbolj popularnih športov. Kako sta se vživela v švedski hokej in kaj je tisto kar najbolj loči slovenski in švedski hokej?

 

Luka: Največja razlika med slovenskim in švedskim hokejem je zanesljivo hitrost. Veliko več je tudi igre na telo. Konkurenca za mesto v ekipi je izredna, saj vsak od nas ve, da za njegovo igralno pozicijo  vrsti čaka kar nekaj igralcev. Zato napak ne sme biti. Vsako tekmo moram odigrati po najboljših močeh.

 

Nik: Švedska ima zelo razvit hokej. Razliko najbolj občutim, ko se vrnem v Slovenijo in igram hokej s soigralci, s katerimi sem igral že pred odhodom na Švedsko. Razlika v hitrosti in sami moči je očitna. Poleg tega je potrebno med tekmo veliko hitreje in drugače razmišljati. Švedska je le članica elitne hokejske druščine in to se vsekakor pozna. Drugačne so priprave na trening, drugačne so priprave na samo tekmo, vse skupaj je veliko bolj sproščeno, kot pa je to pri nas. Pri nas je vse preveč pritiska na igralce. Na Švedskem je vse bolj sproščeno, ko pa se dela, pa se dela zelo zavzeto.

 

V Mori sta soigralca. Kako zgleda vajin odnos?

Luka: Z Nikom se super ujameva. Nisva le soigralca v reprezentanci, ampak skupaj igrava tudi v Mori. V klubu so nama zaupane vloge tako ob izenačenih močeh na ledu, kot tudi ob igri z igralcem več ali manj. Super se ujameva in če bi bila možnost, bi z njim rad odigral še kakšno sezono. Ampak zame se končuje sezona tekmovanj v mladinski konkurenci in si moram počasi iskati člansko ekipo za prihodnje.

Nik: Stanujeva skupaj, trenirava skupaj, tudi igrava skupaj v istem napadu. Preprosto rečeno živiva skupaj. Poznava se zelo dobro, kar se še posebej pozna na ledu. Gojiva zelo podoben sistem hokeja, zato se na ledu super ujameva. Vse nama je zato veliko lažje tudi kadar igrava v reprezentanci.

 

Svetovno prvenstvo je vedno nek poseben izziv. Kako se motivirata in s kašnimi cilji prihajata na prvenstva?

Luka: Svetovno prvenstvo je vedno izredna priložnost za vsakega posameznika, da se pred vsemi pokaže iz kakšnega testa je. Seveda je potrebno narediti vse najbolje za rezultat reprezentance, ampak vsak od nas predstavlja tudi samega sebe.  V prvi vrsti je potrebno pokazati samemu sebi, da si zaslužiš dres z državnim grbom, s tem pa tudi upravičiti poziv trenerja. Največja motivacija vsakemu od nas pa je, da domov prinesemo medaljo.

 

Nik: Vsak od nas, ki je sprejel vabilo v reprezentanco, mora vedeti, da na Poljsko nismo prišli na zabavo. Tu ni več šale. Tu gre le še zares. Ko stopiš na led, moraš dati od sebe vse, pa ne le to, ampak tudi kakšen procent več. To ne velja le za vsako tekmo, ampak za vsako izmeno na ledu. Moraš odigrati, delati za ekipo in če daš vse od sebe, pridejo tudi tiste dobre, sladke stvari. Tu ni več napak, tu ni več popravljanja, tukaj moraš na ledu odigrati na visokem nivoju, saj smo le tako lahko konkurenčni drugim ekipam.

 

Prihajata iz različnih hokejskih centrov. Jesenice so značilno hokejsko okolje, Maribor pa prisega na nogomet. Kako sta se znašla na poti v tujino?

 

Luka: Prihajam iz Maribora, kje je nogomet šport številka ena. Tako je bilo, je in verjetno tako tudi bo naprej. Vseeno pa mislim, da se z mladimi hokejisti v našem kraju dela dobro.  Iskal sem priložnost v tujini in ravno nastopi v Mariboru so mi pomagali k temu, da sem se lahko preizkusil na Švedskem.  Kakorkoli, Maribor mi je dal tisto osnovo, ki sem jo potreboval za en kakovostni preskok v svoji karieri.

 

Nik: Jesenice so mi odprle vrata v svet hokeja, pri moji karieri so mi zelo pomagale. Skozi celo svojo kariero na Jesenicah sem igral z vsaj leto starejšimi soigralci, na koncu pa sem igral tudi v članskem prvenstvu in tudi v EBEL. Tako sem vedno igral na višjem, težjem nivoju, tako da sem že tam zelo napredoval. To mi je odprlo vrata na Švedsko, kjer pa je vse skupaj neka druga zgodba. Tam se je moja kariera pričela iz nič. Vse tisto, kar sem naredil na Jesenicah, je bilo veliko za to okolje, ampak na Švedskem to ni pomenilo veliko in sem k svojemu znanju moral dodati še veliko več. Le tako sem bil lahko konkurenčen ostalim v ekipi.

 

Z nastopi na tem svetovnem prvenstvu nismo še dosegli želenega. Dva visoka poraza sta trenutna izkupička, naše tekme pa šele prihajajo.

 

Luka: Trener nam je že na začetku prvenstva povedal, da sta za nas najpomembnejši tekmi proti domačinom Poljakom in proti Avstriji. Do sedaj sta bila oba naša nasprotnika na prvenstvu močnejša, ampak razlika v zadetkih je vseeno prevelika in nerealna. V prvih desetih minutah obeh tekem smo bili boljši nasprotnik. Ampak nismo zadeli in kdor ne da, ta dobi, in tako je bila naša neučinkovitost kaznovana. Po prejetih zadetkih smo padli v igri, nasprotnik pa je tako kvaliteten, da je svoje priložnosti znal izkoristiti. Ampak v odločilnih tekmah moramo poseči po zmagah in to bomo tudi storili.

 

Nik: Proti Belorusom in Latvijcem smo srečanji pričeli zelo dobro. Po hitro prejetih dveh ali treh zadetkih smo popustili. Ko smo gledali analize tekem, smo videli, da smo si zadetke pravzaprav dali kar sami. Zadetke smo prejeli iz malih napak. Če bi nam uspelo odigrati srečanje na enakem nivoju vseh 60 minut tako, kot smo igrali v uvodu obeh tekem, sem prepričan, da bi se tekmi odvili povsem drugače. Mislim, da moramo več poskušati skozi tekmo, sprožiti čim več nevarnih strelov in biti pri tem čim bolj učinkoviti. Če se spomnim samo tekme proti Latvijcem, lahko rečem, da smo prvih deset minut igrali izvrstno, dokazali smo tudi, da lahko igramo na njihovem nivoju, ampak znali so kaznovati naše majhne napake. Rezultat ni realen, vse bi bilo drugače, če bi nam uspelo v uvodnih minutah obeh tekem zadeti. Jutri moramo Poljsko premagati. Tu druge možnosti ni.

 

Kje se vidita v prihodnjih sezonah?

Luka: Želja je nastop v neki močni članski ligi, morda v drugi švedski ligi. Moja želja od malih nog je nastop v NHL, vendar je treba biti realen. Zato si želim zagotoviti nastop nekje v neki močno evropski ligi. Kaj točno se mi bo ponudilo še ne vem, o tem bom več razmišljal po novem letu.

 

Nik: Trenutno sem zelo zadovoljen v Mori in si niti ne želim menjati kluba. Ampak verjetno bo do tega prišlo prihodnjo sezono. Zato moram sedaj pokazati čim več. Letos sem imel malo smole s poškodbo, ki mi je vzela mesec in pol nastopov. Čaka me še leto nastopa v mladinski konkurenci.  To moram odigrati zelo dobro, kar bi mi pomagali pri iskanju kluba v članski konkurenci.