Stockholm – Nedeljski večer 12. maja je bil zadnji na 77. svetovnem prvenstvu v hokeju na ledu, ko je bil slovenska reprezentanca, ki je sedmič del elite, skupno zbrana pri večernem obedu. To priložnost so vodilni pri Hokejski zvezi Slovenije izkoristili za prijetno opravilo, saj je generalni sekretar zveze in nekdanji odlični igralec Dejan Kontrec trem igralcem predal tradicionalno darilo, originalni dres z risom na prsih z napisom 100. Trojka Robert Kristan, Mitja Robar in David Rodman je stotico presegla že v zadnjem obdobju, nekateri celo na zadnjem prvenstvu skupine B pred dobrim letom v Stožicah, pri osrednji zvezi pa so iskali primeren trenutek za to prijetno opravilo. Po skorajda dveh mesecih od začetka priprav za Stockholm je bil večer po sproščeni nedelji v slovenskem taboru za to več kot primeren. Med omenjeno trojko je za zdaj največ nastopov zbral Mitja Robar, ki je trenutno nepogrešljivi del reprezentance. Po ocenah mnogih pa tudi na tem prvenstvu najboljši slovenski branilec. Obenem je prvi Mariborčan, ki je v slovenskem hokejskem klubu 100:” Morda se zdaj ob tem počutim še bolj starega ob vsem skupaj, ampak vsekakor sem ponosen na to, da sem zdaj zraven. Za mene kot igralca iz Maribora je bilo vse skupaj nekaj novega, saj nisem imel nobenih pravih stikov z igralci, ki so bili vajeni stikov z nekdanjimi reprezentanti. V največji meri je za vse kriv brat, ki je začel s hokejem. V klubu so mu rekli naj s sabo pripelje še kakšnega novega igralca. Mene je brat peljal na hokej skorajda s prisilo in izcimilo se je kar se je. Morda niti ni bil poseben minus, da nisem bil iz Ljubljane ali Jesenic, saj sem tako ogromno igral, sem bil veliko na ledeni ploskvi. Očitno sem dobro napredoval, prišel tudi do A reprezentance. Kar nekoliko čudno je bilo ko sem se prvič odpravljal na priprave, saj nisem vedel kako me bodo sprejeli. Nisem imel nobenih stikov, nisem vedel kako stvari potekajo, kar nekaj časa sem imel celo občutek, da me precej čudno gledajo. Nato sem se ustalil in čas zares hitro mineva. V teh letih se je nabralo ogromno zares lepih trenutkov, pa tudi grenkih trenutkov. Predvsem slednji name pustijo prevelik vtis, saj rad zmagujem, denimo že na prijateljskem tenisu, kaj šele ko gre azres. Tekma z Dansko v Vojensu mi bo za vedno ostala v spominu. To je bila prelomnica, ko sem bil zraven, saj me denimo ob prvi uvrstitvi v A skupino še zdaleč ni bilo v reprezentanci. To ne pomeni, da so drugi uspehi, predvsem zmage v B skupinah kar tako. To prevečkrat pozabljamo. Zdaj pa si najbolj želim, da bom v času Sočija lahko igral in da me v nepravem času en obišče kakšna poškodba.« »Mičo« bo na tekmi s Kanado zaokrožil svojo številko pri 117 in bo le dve oddaljen od Mitje Švica in Dejana Varla. Vratar Robert Kristan je trenutno pri 114, od selektorja Matjaža kopitarja je odvisno ali bo danes vpisal nov nastop, tudi Lix pa nam je zaupal nekaj svojih misli ob jubileju:« Uf, kako hiti čas, da bi se spomnil uvodne tekme bi moral kar zares pobrskati po svojem spominu. Ti spomini so vsekakor zelo lepi. Vedno me je gnala želja zaigrati za reprezentanco. Igrati za Slovenijo, prvi vpoklic je bil zame tedaj izjemno pomemben, tisto, kar smo v vseh teh letih opravili pa nam je vsekakor v ponos. To je ekipa, ki je vedno rasla, če pogledam s stališča vratarja vsak med nami želi biti prvi med tremi. Jaz en skrivam, da sem za to vložil ogromno dela in bil v veliki meri pri tem uspešen. Vratarje je Slovenija imela vedno zelo uspešne, saj če se samo ozrete nazaj boste hitro videli s kakšnimi imeni smo razpolagali. Prepričan sem, da še zdaleč nisem rekel zadnje besede, konkurenca je vedno dobrodošla, branil bo tisti, ki je v danem trenutku najboljši in to mi med sabo hitro vemo kako in kaj stvari stojijo. Ogromno prijetnih trenutkov smo opravili skupaj. Marsikdaj so priprave in dolgotrajno skupno bivaje izjemno zahtevni, ampak smo res odlična ekipa in to nas tudi drži skupaj. Dneva, ko smo se prebili v Soči razumljivo ne bom nikdar pozabil in je za zdaj moj največji športni uspeh.« Tudi Robert Kristan niti pomisliti noče na to, da bi bil morebitni osmoljenec v naslednjem februarju in moral ostati doma zaradi poškodbe.

 

Tretji med slavljenci pa je mlajši med bratoma Rodman, ki je zdaj pri 108. nastopih. Številko je zaokrožil na tekmi predolimpijskih kvalifikacij v Vojensu z Belorusijo. V Hamletovi deželi je bil prvi strelec turnirja, v Stockholmu zvezde na Davidovem nebu niso tako uspešno razpršene. Vsekakor pa je zdaj med risi, ki so v »klubu 100« pa čeprav smo ga dolgo imeli le za Tamal’ga Rodmana. »Najprej bi vsekakor rekel, da je to ena zares lepa pozornost s strani HZS, saj je s to pozornostjo ena pohvala za opravljeno delo. Kako gledati nazaj je težko komentirati, saj ob mojem prihodu med najboljše niti nisem razmišljal, da bom prišel do te številke. Dvigov in padcev je bilo v tem obdobju na pretek, kot smo vajeni nam v glavah običajno ostanejo lepši trenutki in tudi pri meni je tako. Marcel je bil vedno tisti, ki je bil vodilo na moji poti. Vedno sem želel doseči vse kar je dosegel on, veliko sva preigrala skupaj in še zdaj mu poskušam slediti po najboljših močeh. Turnir v Vojensu je razumljivo tudi moj višek na dosedanji reprezentančni poti in sem seveda ves čas v pričakovanju Sočija. Za nameček sem bil na Danskem še izjemno uspešen. Brez dvoma pa nikakor ne smemo pozabiti niti na vse nastope med elito, ne glede na to kako in na kašen način se je končalo. To so tekme, ki so izziv za vsakega med nami. Tudi v skupini B ni enostavno, saj so vsi v največji meri posebej pripravljeni na nas, vloga favoritov, ki je vedno nad nami, sploh, če igramo doma pa ni kar tako. Trenutno imamo zares čvrsto reprezentanco, skupino fantov, ki smo izjemno povezani med sabo. To se odraža tudi v naših predstavah in tudi izven igrišča. Nič nas ne more razdreti in upam, da bo še dolgo tako,« je povedal še David Rodman. Posebno nagrado za prispevek k uspehom reprezentance in za dolgoletno sodelovanje z izbrano vrsto sta v nedeljskem večeru prejela še Drago Terlikar in Milan Dragan, ki izjemno vestno in precizno skrbita za vse tehnične stvari v povaavi z reprezentanco, ki mora tudi to zadevno biti kot ptičje gnezdo. In tudi je.

 

Igralci Slovenije z največ nastopi za reprezentanco: 182 Tomaž Razingar, 164 Gaber Glavič, 159 Robert Ciglenečki, 156 Bojan Zajc, 154 Dejan Kontrec, 151 Tomaž Vnuk, 140 Marcel Rodman, 137 Peter Rožič, 133 Aleš Kranjc, 124 Miha Rebolj.