Janko Popovič je že celo življenje vpet v hokej na ledu. Bil je predsednik Hokejske zveze Slovenije, član predsedstva Hokejske zveze Jugoslavije, še vedno pa je častni predsednik Hokejske zveze Slovenije.

Pred 30 leti, ko je Jugoslavija nastopila na olimpijskih igrah v Sarajevu, ste bili član predsedstva Hokejske zveze Jugoslavije. Kako se spominjate iger v Sarajevu?

Igre so bile zanimive, saj so potekale na dokaj nenavadnem kraju, hkrati pa Bosna ni imela kakšne posebne tradicije v zimskih športih. Hkrati so se hokejisti po daljšem času znova pojavili na olimpijskih igrah, tokrat brez kvalifikacij. Mesto nam je pripadlo kot organizatorju olimpijskih iger. Zame je bilo to prvo sodelovanje na olimpijskih igrah, zato je bilo še bolj zanimivo. Lahko rečem, da je bilo vse organizirano na vrhunski ravni. Mi smo imeli dobro ekipo, pa čeprav nismo bili v samem vrhu svetovnega hokeja. Mnogi so se spraševali, ali nam bo uspelo zmagati kakšno tekmo. To nam je uspelo, saj smo ugnali Italijo s 5:2. Na tej tekmi mi je v spominu ostala odlična igra Matjaža Seklja. Dobro je igral tudi Mustafa Bešič, ki je bil kapetan reprezentance in je po narodnosti iz Bosne in Hercegovine. Prav njegov je nastop je vplival na večjo moralno podporo reprezentanci. S preostalimi velikani svetovnega hokeja smo izgubili, vseeno pa so igralci dokazali, da lahko igrajo na velikih tekmah. To je bil navdih tudi za generacije, ki so prišle na sceno kasneje. Zame osebno so bile igre pomembne tudi zaradi dejstva, da sem prvič prišel v kontakt z nekaterimi športnimi delavci, ki so mi kasneje po osamosvojitvi Slovenije, ko sem postal predsednik Hokejske zveze Slovenije, veliko pomagali pri uresničevanju naših načrtov.

Omenili ste tekmo proti tedanji Sovjetski zvezi (poraz 1:9, op. p.). Mnogim je prav zadetek Ivana Ščapa ostal še najbolj v spominu …

To je bil brez dvoma velik dogodek, ko zabiješ zadetek takemu moštvu in takšnemu vratarju kot je Vladislav Tretjak. Vendar se bolj kot zadetka spominjam evforičnega navijanja v dvorani.

Leta 1984 so bile tudi zadnje olimpijske igre, ko na njih niso igrali profesionalni igralci. Od trenutka, ko so profesionalni hokejisti lahko zaigrali, so olimpijske igre dobile še dodaten čar …

To je velik prispevek k hokeju, da lahko profesionalni hokejisti nastopajo na igrah. Sedaj se da realno oceniti, koliko posamezna država pomeni v hokeju na ledu. Do trenutka, ko tega ni bilo, so govorili, da je tem in tem državam lahko nekaj doseči, saj ne igrajo profesionalci in da bo realno stanje pokazano, ko bodo lahko zaigrali najboljši Američani in Kanadčani … A hitro se je pokazalo, da so evropske države povsem enakovredne in tudi same zmagujejo na olimpijskih igrah. Vseeno se je hokej z nastopom profesionalcev dvignil na višjo raven.

Če se vrnemo na zgodovino slovenskega hokeja. V jugoslovanski reprezentanci so vedno glavno besedo imeli slovenski hokejisti …

Leta 1991 smo se odločili za samostojni pot, čeprav smo pri Hokejski zvezi Sloveniji že pred tem naredili nekatere korake, da smo se pridružili oziroma začeli sodelovati s hokejskimi državami, ki so blizu nas. Tu mislim na Avstrijo in Italijo. Bili smo soorganizatorji alpske lige, sodelovali smo v karavanškem pokalu. Zato smo morali tudi posebno dovoljenje. Seveda pa je bilo takšne zadeve lažje organizirati, ko smo postali samostojni. Ko sem po osamosvojitvi pripravljal elaborat za sprejem naše zveze v mednarodno družino, smo morali, da smo upravičili vstop, ponazoriti, kakšen je odnos Slovenije nasproti hokeju v drugih republikah. Pokazalo se je, da imamo največ klubov, reprezentantov, uspehov in strokovnjakov, ki lahko samostojno delujejo.

Če pa se vrnem na igralski kader. V vseh reprezentancah, članski, do 20 in 18 let, je bilo prek 80 odstotkov igralcev slovenske narodnosti. To je bil eden ključnih podatkov pri našem sprejetju. Vseeno nismo bili sprejeti z lahkoto. Pot je bila na samem kongresu težka. Mnogi so temu nasprotovali. Jaz sem prišel na ta kongres že z akreditacijo Slovenije. To je bila prva akreditacija, na kateri je pisalo Slovenijo. Takrat politično namreč se še vsi niso strinjali, da se Slovenija osamosvoji. Na koncu smo bili vseeno soglasno sprejeti. Naša evforija in ambicije so se nato nadaljevali na različnih področjih. Dobili smo organizacijo svetovnega prvenstva skupine C, kjer so nastopale vse osamosvojene države, tudi tiste iz nekdanje Sovjetske zveze. To je bilo prvenstvo, ki je bilo po udeležbi najbolj številčno. Igrali smo v Ljubljani in na Bledu. A trnova pot se je s tem šele začela. Potrebno je bilo izločiti vse te reprezentance, ki so nastale po razpadu Sovjetske zveze. To je bil kar napor, a nato je mesto selektorja prevzel Matjaž Sekelj, ki mu je uspelo, da je dve leti igral v elitni diviziji.

Omenili ste trnovo pot skozi leta. Za mnoge smo fenomen. S tako majhnim bazenom igralcev in dvoran smo prišli do elitne divizije in olimpijskih iger …

Pri naših igralcih se je vedno kazala velika volja, da dosežejo uspeh. To je ena stvar. Druga pa je, da so bili pripravljeni trdo delati. Radi so trenirali, radi so se borili za Slovenijo. Tudi trenerski kader je bil dober. Morda nismo pričakovali, da se bo vse to tako hitro zgodilo. Potrebno pa se je zavedati, da so nam hitrejši preboj omogočile tudi kvalifikacije in nasprotnik. Kdo ve, če bi se pomerili s kom drugim kot Hrvaško, ali bi potrebovali dalj časa za tako hiter preboj.

V tedanji Jugoslaviji je bil najbolj prepoznaven hokejist Rudi Hiti, sedaj je to Anže Kopitar …

Nisem primeren, da bi delal primerjave. Je pa res, da je bil Rudi Hiti igralec, ki je prvi prestopil meje Slovenije oziroma nekdanje Jugoslavije. V Italiji je igral zelo uspešno in dosegel uspehe z italijanskimi klubi, bodisi kot igralec bodisi kot trener. Bil je tudi v ZDA, kjer je zelo malo manjkalo, da bi postal profesionalni igralec. Na žalost so ga od tega oddaljile poškodbe. Za njega je Rene Fasel, predsednik Mednarodne hokejske zveze, dejal, da je bil prvi slovenski in jugoslovanski mednarodni igralec. Zaradi tega je tudi prejel priznanje IIHF, ko je bil sprejet v hišo slavnih.

Zdaj imamo Anžeta Kopitarja. Njega ne poznam tako dobro kot nekoliko starejšo generacijo. Poznam pa veliko bolje njegovega očeta. Pri Anžetu gre za nek družinski pristop k delu. Njegovega očeta poznam tako kot trenerja kot tudi kot igralca. Ko sem bil pri Bledu predsednik, je bil Matjaž tam igralec. Matjaž je bil pravi vodja moštva. Bil je pošten, delaven, marljiv, dober koordinator in imel je vpliv. Prek njega se je v moštvu dalo rešiti marsikatero zadevo. Časi takrat na Bledu niso bili idealni. Moštvo je sicer imelo uspehe, vendar gledalcev, razen na tekmah z Jesenicami, ni bilo. Matjaž je s svojo disciplino in odnosom uspel to prenesti na Anžeta in Gašperja. To se vidi v reprezentanci. Ima red, primeren pristop, ki zna biti, po mojem občutku, oster, vendar ne v neprijetnem smislu, temveč v tem, da vsak ve, kakšne so njegove naloge, kaj je red in disciplina. Ima tudi prijeten odnos do igralcev, ki ne povzroča trenj med igralci. Če pa se ozrem še proti Anžetu. On je pokazal vso svojo kakovost na ledenih igriščih. To bo brez dvoma velika atrakcija, ko bo znova zaigral za reprezentanco. Tu bi dodal še Jana Muršaka, ki je lani tudi v dresu Olimpije pokazal, za kako kakovostnega igralca gre.

Slovenija je bila deležna še ene časti. Tomaž Razingar bo nosil zastavo na otvoritvi olimpijskih iger …

To je resnično veliko priznanje s strani OKS, ki se je odločil, da bo zastavonoša hokejist. Ta reprezentance se je z eno izjemno borbenostjo uspela prebiti po toliko letih na olimpijske igre. Tako se je veliko težje uvrstiti na olimpijske igre, kot pa pri mnogih posameznikih, ki se prek svoje discipline uvrstijo na igre. Tukaj mora sodelovati celotno moštvo, strokovni štab in pa tudi vodstvo zveze delovati kot en mož, da se sanje o nastopu na olimpijskih igrah uresničijo. Tu bi še poudaril, da ima Hokejska zveze Slovenije sedaj izredno dobro organizacijo. Ima kakovostne ljudi, ki delajo na zvezi. To so nekdanji hokejisti, ki vedo, kaj fantje rabijo, da se doseže nek skupni interes in da fantje mislijo vsi kot eden.