V dneh, ki so za vami, ste se verjetno že nekoliko odpočili od svetovnega prvenstva in pod dosežkom potegnili črto. Kako bi v celoti ocenili nastop reprezentance na prvenstvu?
Lahko povem, da smo tisti osnovni zastavljeni cilj dosegli. Realno je bilo pričakovati, da bosta tekmi s Francijo in Avstriji zelo napeti, tesni. Že tradicionalno sta to nasprotnika, s katerima so tekme negotove, pravi derbiji, kjer odločajo nianse. Z res odličnim vratarjem in s požrtvovalnim delom celotne ekipe smo dosegli zmagi proti omenjenima nasprotnikoma, kar štejem za vrhunski rezultat. Seveda smo si želeli doseči tudi kakšno zmago proti ostalim trem, nekoliko boljšim nasprotnikom, kot so Norveška, Belorusija in Danska. Žal njihova večji izbor in s tem večja kvaliteta nekoliko pretehta. Najbližje uspehu smo bili na tekmi proti Danski, ki je še preteklo leto igrala v eliti. Nekoliko nas je zapustila športna sreča, saj smo si skozi to srečanje ustvarili veliko priložnosti, ki pa jih nismo uspeli realizirati. Malo nas boli prvi nastop proti Belorusiji, kjer pa slabo igro v prvih dveh tretjinah pripisujem predvsem dolgi vožnji na turnir, V bodoče bomo morali resnično gledati, da na turnir pridemo tako kot vse ostale reprezentance, vsaj dan pred prvim nastopom in da bomo že za prvi nastop optimalno pripravljeni in spočiti. Na zadnji tekmi proti Norvežanom, ki so se uvrstili v elito, smo odigrali prvi dve tretjini zelo dobro, imeli priložnosti za vodstvo, žal pa so z nekoliko srečnim zadetkom pred koncem druge tretjine Norvežani povedli. V zadnji tretjini smo se bolj posvetili napadalnim akcijam in se odprli, saj smo želeli preobrniti rezultat, vendar nasprotnik kova Norveške je to znal izkoristiti in iz protinapadov doseči dva zadetka, ki sta tudi odločila srečanje. S prikazanim sem izredno zadovoljen. Igralci so prikazali pravi karakter skozi vse tekme in jim lahko le čestitam za ta uspeh.
Ob pregledu posameznih statističnih podatkov je naša reprezentanca v vrhu, ali pa celo na samem vrhu med udeleženci tega svetovnega prvenstva. To kaže na borbenost ekipe in na njen dejanski karakter.
Zavedali smo se svojih kvalitet in tudi svojih pomanjkljivosti. Temu smo prilagodili sistem naše igre in ko smo zadane naloge izpolnjevali, so naši nasprotniki imeli veliko težav z nami. Veliko energije smo vlagali v naš obrambni sistem igre, napadalne akcije, ki smo jih odigrali, pa so bile resnično prave akcije. Za igro z igralcem več smo postavili igralce, ki so znali izkoristiti to prednost na ledu. Imamo kar nekaj igralcev, ki imajo dodano vrednost in to se je v power playu res tudi dokazalo. Ob igri z igralcem manj pa je veliko dela opravil vratar Luka Gračnar in seveda tisti štirje fantje, ki so bili na ledu. Preko videoanaliz smo se pripravili na igro nasprotnika z igralcem več, tako da so naši igralci imeli natančne podatke, kako nasprotnik igra in so bili vedno na pravem mestu in s tem omogočali Luki Gračnarju nekaj lažje delo.
Sodelovanje z ostalimi trenerji reprezentance postavlja delo trenerjev na višji nivo
Na prvenstvu je naša reprezentanca imela najmanj strelov proti vratom nasprotnika. Kje tiči razlog?
Razlog je ravno v tem, da je bil sistem igre prilagojen, saj smo vedeli, da imamo v branilskih vrstah nekaj težav, ki so se s poškodbo Jurija Repeta in Gala Židana še povečale. V tretjih tretjinah, ko smo lovili rezultat nasprotnika in smo napadali le še s tremi peterkami, smo sprožili več strelov, saj smo bili usmerjeni v bolj napadalne vloge. Ob začetku posameznih tekem pa smo se posvečali bolj obrambnim nalogam in čakali na svoje priložnosti.
Prvenstvo so odločale malenkosti. To vam je bilo znano že pred prvenstvom. Ekipa bi lahko posegla po medaljah, ob črnem scenariju pa tudi izpadla iz te skupine.
Ravno ob tem, kdo je posegel po medaljah, se vidi razlika v kvaliteti, ki jo imajo posamezniki. Nosilci medalj na prvenstvu imajo širši izbor igralcev, ki igrajo v elitnih švedskih ligah. Predvsem to velja za Norvežane in Dance, pa tudi Belorusi imajo ogromno tega najboljšega izbora v posamezno športno panogo, imajo prvi izbor in tu se še kako pozna ta razlika. Naš izbor je potekal med 40 igralci, v omenjenih reprezentancah pa se številka igralcev, ki so bili v izboru za nastop za reprezentanco giblje med 300 in 500. Tukaj pa se zelo težko primerjamo s temi reprezentancami.
Kaj Sloveniji manjka za skok med elito in kako poskrbeti, da bi obdržali trenutni status, ki ga ta reprezentanca ima?
Če bi v Sloveniji želeli storiti ta odločilni korak naprej, bi hokej moral pridobiti prvi izbor motorično najbolj nadarjenih otrok. Tukaj športa kot sta nogomet in košarka pobereta največ igralcev. Nekoliko je to odvisno tudi od posameznega mesta, poznam pa kako so urejeni ti šolski sistemi, kjer nogomet in košarka prideta že v šole in že tam izvajajo določene krožke. Tam se naredi izbor motorično najbolj nadarjenih, ki jih določeni trenerji hitro potegnejo v svojo športno panogo, medtem, ko ima hokej pri nas šele tretji ali četrti izbor teh otrok Če bi nam v tem obdobju uspelo pridobiti več nadarjenih otrok v hokej in s kvalitetnim delom, kot ga Slovenija v hokeju ima, potem bi to bil verjetno tisti odločilni korak, ki bi nas enkrat pripeljal tudi v elito.
Polovica reprezentantov se poslavlja od mladinskih tekmovanj in ob koncu sezone dokončno prehaja v članske vrste. Kako hitro jih lahko pričakujemo tudi v članski reprezentanci?
Sodelovanje na zvezi je sedaj povsem drugače postavljeno in odlično sodelujemo z glavnim selektorjem Matjažem Kopitarjem. Večkrat smo se že pogovarjali kdo in kdaj bo od teh mladih igralcev dobil priložnost. Tako bo tudi v prihodnje. Nekateri so se že preizkusili v članski reprezentanci, nekatere ta priložnost še čaka in želim si, da bi ti mladeniči igrali v močnih članskih ligah, saj je le konkurenčno tekmovanje dobro izhodišče za to, da bi se postopoma prebijali v člansko reprezentanco.
Na minulem svetovnem prvenstvu v Franciji so nastopili tudi trije člani iz reprezentance do 18 let. Verjetno je to plod sodelovanja s trenerjem te reprezentance.
Vsi trenerji reprezentanc do 18 let, do 20 let in tudi članske reprezentance smo med seboj povezani, sodelujemo in se posvetujemo eden z drugim. Tukaj je opaziti strokovni preskok na višji nivo. Želim si še več sodelovanja s klubskimi trenerji, saj le na tak način vidim možnost napredovanja.
Kakšna bo kvaliteta reprezentance do 20 let po vaši oceni v naslednji sezoni?
Mislim, da bomo nekaj kvalitete v napadu izgubili, pridobili pa jo bomo v branilskih vrstah, na položaju, ki je to sezono bilo nekoliko slabši. Nekaj mlajših branilcev je to sezono že dobilo priložnost, nekaj se jih bo še pridružilo, tako da bo ta vrsta bistveno boljša. V napadu pa se bomo ozirali na vse igralce, ki v tem trenutku so na razpolago in upam, da bodo tudi sami dobro delali in na ta način storili korak naprej. Nekateri, ki so to sezono že sodelovali, so videli, kako zahteven nivo tekmovanja je na ravni mladincev do 20 let in da je res zelo pomembno biti dobro pripravljen, da lahko na tem nivoju prideš do priložnosti v napadu. Mogoče se nam bo poznal odhod v članske vrste Luke Gračnarja, saj gre dejansko za velikega vratarja z izredno kvaliteto in na tem mesto bo za tiste vratarje, ki prihajajo, Luka zelo težko nadomestiti.
Kaj bi lahko naredili za večjo popularizacijo hokeja v Sloveniji?
V prvi meri bi morali po vseh hokejskih središčih, kjer hokej že živi, bolj prodirati v šolski sistem in bi tako dejansko predstavili hokej kot lep šport, kar tudi je. Nekateri ga zmotno vidijo kot grob šport, vendar se s tem ne morem strinjati. Z uvedbo novih pravil je v hokeju zelo malo poškodb. To bi bil prvi korak, naslednji pa bi bil s strani hokejske zveze, ki bi z mobilnimi drsališči šla v mesta, kjer je že razvit in-line hokej. V teh krajih bi za nekaj mesecev postavili drsališče in na tak način privabili širšo publiko, otroke vseh starosti in jih postopoma vključevali v hokej. Predvsem je to območje Novega Mesta, na Primorskem je tudi zelo veliko zanimanja za hokej in je in-line zelo razvit. V tem vidim možnost razvoja hokeja pri nas. Zelo pomembno pa je, da v teh hokejskih središčih, ki jih imamo, naredimo nekaj več za vpis v hokejske šole.
