Medtem, ko njegov starejši brat Anže, navdušuje v dresu Los Angeles Kingsov, pa se Gašper že nekaj časa skupaj s preostalimi fanti poti na reprezentančnih pripravah. Drugo srečanje proti Kazahstanu je moral predčasno zaključiti, saj je ob koncu druge tretjine dobil pak v gleženj, ki mu je precej otekel. Današnji jutranji trening je izpustil, po besedah pomočnika trenerja Nika Zupančiča, pa bo za popoldanski trening že nared.
Risi so na drugi tekmi proti Kazahstanu dokazali, da se z nepopustljivostjo da doseči marsikaj. Že tako ali tako pa je bila njihova igra v primerjavi s prvo tekmo veliko boljša. Naš sogovornik je ključ do uspeha videl v boljših prvih petnajstih minutah tekme in nepopustljivosti v obrambi in napadu. »Na prvi tekmi smo jim po desetih minutah dovolili, da so prevzeli pobudo in nas povlekli nazaj. Tokrat je bilo povsem drugače. Večina vzhodnjakov je takšnih, ko jim gre dobro so v vrhu, ko jim ne gre velikokrat odnehajo. Vemo da se velike ekipe nikoli ne predajo in tokrat smo z vztrajnostjo in popolno koncentracijo do zadnjega sodnikovega piska, pritiskali na njihov gol. Uspelo nam je dvakrat zadeti v zelo kratkem času in zmaga je ostala doma,« je Gašper pokomentiral srečanji s Kazahstanom.
Kljub temu, da se ekipa dopolnjuje počasi, pa je Gašper mnenja, da z uigranostjo do začetka prvenstva ne bi smeli imeti prevelikih težav. »Fantje se med seboj odlično poznamo, Tičar – Jeglič – Sabolič so igrali veliko časa skupaj, o uigranosti bratov Rodman ni potrebno dvomiti, kdorkoli bo igral z njima mu ne bo težko. Sam sem igral skupaj z Razingarjem in Pajičem, dobro smo se ujeli, kar lahko trdim tudi za napadalno trojko Pance – Mušič – Goličič. Potrebno se bo dobro pripraviti na prve tri tekme, saj menim, da bo to ključ do uspeha, če premagamo Norveško, Belorusijo in Dansko. V Vojensu smo dokazali, da lahko premagamo vsakogar, le pristop mora bit pravi.«
Z nasmehom na obrazu se spominja olimpijskih kvalifikacij v Vojensu, zgodovinske uvrstitve majhne hokejske Slovenije ne olimpijske igre. Si pa bo minulo sezono, zapomnil še zaradi številnih drugih stvari. »Že, ko smo se dobili na Bledu, je bilo nekaj čutiti v zraku. Fantje smo si govorili, da se bo zgodilo nekaj velikega. S tem uspehom smo se z zlatimi črkami zapisali v zgodovino hokeja v Sloveniji in tega nam ne more vzeti nihče,« pripoveduje o uspehu, ki odmeva še danes in dodaja: »Že začetek sezone je bil nekaj posebnega, saj sem v Mori pričel svojo prvo profesionalno sezono. Fantje so me lepo sprejeli, prihod Anžeta pa je bil le še pika na i. Že poleti sva se pogovarjala, kje bi igrala, če bo prekinitev v ligi NHL in z njegovim prihodom v Moro sva to uresničila. Naučil me je veliko stvari, tudi izven ledu, vse sem si zapisal na list papirja in to kar piše na njem je zame sveto.«
Po odhodu Anžeta nazaj v Los Angeles, zaradi sezone ni mogel spremljati njegovih tekem v živo. Si pa zjutraj, ko se zbudi, vselej vzame čas za ogled vrhuncev tekem tudi med pripravami. »Anže je tak igralec, da po mojem mnenju nikoli ne razočara. Zato imam shranjeno sporočilo, ki mu ga pošljem vselej, ko pogledam vrhunce tekme. Morda si sam pri sebi kaj misli, ker nisem najbolj izviren in mu pošiljam eno in isto sporočilo (smeh). Slišiva pa se trenutno bolj malo, kajti oni imajo nor ritem tekem, mi treniramo dvakrat na dan, tako da kaj veliko časa ni.«
Ob koncu pogovora pa nikakor nismo mogli mimo, za Slovenijo še enega zgodovinskega trenutka, prihoda Stanleyjevega pokala na Hrušico in vprašanja, kako je biti brat Anžeta Kopitarja. »Pravijo, da je prvič najslajše in zato si bo verjamem, da cela Slovenija to zapomnila za vedno. Če se ozrem nazaj, komaj verjamem, da se je to res zgodilo, pa je od takrat minilo že kar nekaj časa. Res je, velikokrat sem dobil to vprašanje in nerad odgovarjam nanj. Vse kar lahko rečem je to, da ima to dejstvo svoje prednosti in je tudi nekakšno breme zame. Lahko pa rečem, da je Anže zelo dober brat,« skromen kot je, pove Gašper.
Foto: Gregor Krajnčič, arhiv Gašper Kopitar
