Medtem ko se igralci borijo na ledu in pišejo uspešne zgodbe slovenskega reprezentančnega hokeja, pa so za te uspehe enko zaslužni tudi možje v ozadju. Dvojec Milan Dragan in Drago Terlikar že vse od Latvije naprej skrbi, da je oprema popolna in pripravljena na težke bitke na ledu.
V dvorano prideta prva, iz garderobe odideta zadnja. Gre za tehnični vodji v reprezentanci, Milana Dragana in Draga Terlikarja, ki sta uigran dvojec. Ne sicer na ledu, temveč pri pripravi in oskrbi opreme. Te pa je zares ogromno, tako da je potrebno kar nekaj logističnih spretnosti pri prevozu opreme na prvenstva.
”Z reprezentanco na prvenstvo kot je skupina B, ki je zaradi petih odigranih tekem nekoliko manjše tekmovanje, odpotuje devet aluminijastih zabojev. V teh kateri so vsi trakovi, napitki, rezervne kline, plastike, naše orodje, stroj za brušenje drsalk … Zraven gredo okoli štirje paketi palic. V podprečju tako pridejo na igralca od tri do štiri palice. Ne smemo pozabiti na tekmovalne drese. Letos smo zaradi teže drese dali igralcev,” je Dragan za začetek pojasnil, koliko opreme sploh odpotuje na posamezno prvenstvo. V Korejo je vsa odpotovala z letalom, ki pa ni najbolj zanesljivo, saj se lahko kakšen zaboj tudi izgubi in pripotuje naknadno. Tako je bolj zanesljiva možnost kombi. ”Če je tekmovanje blizu, na primer na Češkem, Slovaškem, Franciji in tako naprej, se gre s kombijem. Z njim lahko namreč prepelješ vse stvari. Tokrat je bilo za kaj takega enostavno predaleč. Zato tudi nimamo vseh zadev, ki bi jih lahko imeli. Če dam primer. S seboj nimamo naprave, s katero menjamo plastiko. Morali smo zamenjati plastike oziroma nete pri Muršako. A ker se mojstri poznamo med sabo, si zato pomagamo,” pravi Milan, ki se je v poljski Gomel zaradi slabih cest peljal kar 24 ur in naredil 1.700 kilometrov. A to je bila le ena izmed daljših poti. Spominja se tudi poti v Kobenhavn, le da so bile ceste veliko boljše, saj v dansko prestolnico vozi avtocesta.
Skupaj delujeta v članski reprezentanci že vse od leta 2006, ko so Risi tekmovali na svetovnem prvenstvu elitne divizije v Latviji. Uigranost je torej na visoki ravni. Milan je pojasnil tudi, kako poteka delovni dan. ”Na dan tekme gre za večjo zadevo. Ker potrebujem svoj mir, sva z Dragom v garderobi dve do tri ure pred igralci. Na tekmovanjih sicer priprava poteka podobno tako za treninge kot tudi za tekme. Pri slednjih je le več zahtev. Pripravljeno mora biti sadje, voda, trakovi, kava in tako naprej. Te zadeve potrebuje vsaka reprezentanca,” je opisal potek dneva na dan tekme, nato pa še na dan, ko ima reprezentanca trening: ”Dober primer je današnji dan. Tu je med dvorano in hotelom kar nekaj kilometrov razlike. Tako greva z Dragom eno uro pred igralci. Ker v tej dvorani nismo v enem prostoru, je potrebno najprej vse spraviti skupaj, pripraviti trakove, napitke, palice. Potem je potrebno v sodelovanju s trenerjem pripraviti drese, v kolikor pride do menjav v postavi. Tak trening vzame štiri do pet ur.”
Za konec je Milan pojasnil še, ali imajo večje reprezentance, kot sta Kanada in Rusija, kaj več oseb, ki skrbijo za opremo: ”Pri večini reprezentant sta dve tehnični vodji. Če pogledamo kvoto, ki jo ima vsaka reprezentanca, je to neko število, ki lahko odpotuje na prvenstvo. Na primer, pri svetovnem prvenstvu elitne divizije ob 25 igralcih lahko odpotuje zraven še 12 oseb spremljevalnega osebja. Za enega pa bi bilo dela preveč. Tega je namreč ogromno. Ni le to, kar sem naštel do zdaj. V ozadju so še druge stvari, ki jih je potrebno narediti. Od šivanja opreme, menjave plastike in tako naprej. Eden sam tega ne zmore. Še posebej, če se moraš seliti. Tako kot v Gojangu. Garderobo imamo v spodnjem prostoru, kjer ni težav, če je trening tam. V primeru treninga oziroma tekme na glavnem igrišču, pa je vse te zadeve potrebno prestaviti. Vse je potrebno prenesti v zgodnje prostore.”
[pe2-gallery album=”http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109735500980310894305/albumid/6006147179080601425?alt=rss&hl=en_US&kind=photo” ]
