Ni bilo malo tistih, ki se jim je po tekmi z Danci orosilo oko. Solz niso skrivali ne igralci, ne tisti, ki s(m)o jih spremljali. Tudi sam sem bil med njimi, med tistimi s solzami v očeh. A ob takem uspehu je to nekaj normalnega, če ne celo nekaj nujnega. Živeti in dihati je potrebno s temi fanti in šele takrat zveš in vidiš, kaj športniku dejansko pomenijo Olimpijske igre. Olimpijada! Takrat razumeš. To je nekaj, o čemer mnoge generacije niso upale niti sanjati. In v tem je morda ravno uspeh Slovencev. Ta ekipa, pod vodstvom Matjaža Kopitarja, ta pa si je upala. Nikdar niso pompozno napovedovali, da bodo šli v Soči, a vedno so poudarjali, da je Soči njihov cilj. Dosegli so ga.
Treba jim je čestitati. Treba jim je priznati veličino. Po večini mladi, a dozoreli. S pravimi ljudmi na pravem mestu. Z jasno vizijo in smelimi koraki. Mnogi so onemeli. Nekateri od presenečenja, nekateri od navdušenja. Nekateri pa od … No o teh ne bi. Ne sodijo v zgodbo o uspehu. In kdo je tisti najbolj zaslužen za to? Pričakujete ime. Povem ga z lahkoto. To je reprezentanca Slovenije. Ena ekipa, eno srce. Konec zgodbe in pika.Turnirja res še ni konec, tudi če je odločitev znana. Jutri je nov dan, brez nastopov, čas za sprostitev in nekaj zabave. V nedeljo pa sledi še zadnji obračun. Risi so profesionalci in športniki. Tudi v ta nastop se gre po zmago. Vendar do nedelje je še daleč. O tem bo zanesljivo povedanega še kaj. Ljubitelji hokeja, navijači, uživajmo ta trenutek skupaj. Slovenska hokejska reprezentanca se je uvrstila na Olimpijado. Na slovenski praznik. Na kulturni dan. Na dan, ko so se pred 29. leti v Sarajevu pričele Olimpijske igre. Tiste Olimpijske igre, kjer so slovenski hokejisti, pod zastavo Jugoslavije, zadnjič zaigrali na največjem športnem dogodku.
Soči prihajamo! Pa lahko noč, prijatelji hokeja. In hvala, resnično hvala naši super Risi!