25. april 2016, Katovice – Slovenska hokejska reprezentanca se je lani, po nastopu na svetovnem prvenstvu v Ostravi, poslovila od dolgoletne fizioterapevtke Mance Marc. Manca se je posvetila vlogi mame in v kratkem pričakuje tudi drugega otroka, uspešno pa vodi še zasebno fizioterapevtsko ordinacijo na Bledu. Članska reprezentanca pa ni bila dolgo brez spretnih ženskih rok. V svojo sredino je sprejela Natašo Mikša, fizioterapevtko, doma iz Žalca, ki ima tudi zasebno fizioterapevtsko ordinacijo, v pogovoru pa je v šali povedala, da je za čas enega meseca na vhodna vrata svoje ordinacije obesila listek “Pridem takoj”.

Nataša Mikša, nova članica reprezentance

Nataša Mikša, nova članica reprezentance

Kako gre zasebništvo in delo z reprezentanco?

Gre. Zaradi reprezentančne akcije bom od doma odsotna mesec dni. Ordinacija doma je za ta čas zaprta, vse svoje stranke pa sem obvestila, da me v mesecu aprilu ne bo.

Nataša, si nov ženski obraz v pretežno moški ekipi in v pretežno moškem športu. Kako si se znašla v hokejski reprezentanci? 

Moj prvi kontakt s hokejem je bil pred časom, ko sem začasno nadomeščala Petro Knez, fizioterapevtko v ženski reprezentanci. Tam sem tudi spoznala Manco Marc. In spoznala sem tudi hokej. Sicer sta si ženski in moški hokej precej narazen, ampak na ta način sem spoznala ta šport. Potem pa je bil lani poleti na spletni strani društva fizioterapevtov objavljen razpis HZS, ki je potrebovala več fizioterapevtov za delo v reprezentanci. Prijavila sem se na razpis in bila izbrana za delo v članski reprezentanci.

Imaš izkušnje z delom s športniki že od prej?

Da bi izkušnje dobila z delom prav s športno ekipo ne, sem se pa s športnimi poškodbami že srečevala. V šoli nas niso usmerjali v točno določen šport, zato je bilo moje znanje splošno glede poškodb športnikov. Kot fizioterapevtka si ogledam dinamiko posameznega športa, gibanje športnika in potem nekak lažje pomagaš ob poškodbi in jo tudi bolje razumeš. Vsak šport ima določene specifike, poškodbe se razlikujejo pri smučarjih, hokejistih ali tekačih. Pred odprtjem zasebne ordinacije sem delala v zdraviliščih, kjer sem se srečala s poškodbami različnih športnikov. Ampak tu je šlo za cel spekter poškodb, ki so bile zajete, ne spomnim pa se, da bi že pred tem kdaj pomagala kakšnemu hokejistu.

Bolečino je treba spraviti iz telesa in to z nasmeškom

Bolečino je treba spraviti iz telesa in to z nasmeškom

Koliko je tistega res napornega dela ob poškodbah reprezentantov?

Imam zasebno ordinacijo in sem vajena trdega dela preko celega dne. Tako da mi delo z reprezentanco ni nek pretiran šok za telo in um. Moram pa reči, da fantje niso ravno zahtevni. Ne morem reči, da ravno trumoma drvijo k meni in čakajo v vrsti. Pridejo k meni na terapijo res tisti, ki jo nujno potrebujejo.

Je več dela zate pred ali po tekmi?

Vse je odvisno od igralcev. Ne morem reči ali je obisk večji pred ali po tekmi. Nekako neposredno po sami tekmi ni nekega resnega navala. Vsi opravijo kakšno vajo, gredo na kakšen sprehod naokoli, nato šele pridejo k meni s svojimi problemi. Recimo danes, ko je tekem prost dan, so se igralci bolj sprostili, imeli so več časa zase in so zato tudi več prihajali na obisk. Pa tudi teh obiskov ni bilo toliko, da bi bilo neobvladljivo. Eni potrebujejo mojo pomoč pred, eni pa po tekmi, vse odvisno od posameznika.

Kaj največkrat boli? Katere so tiste tipične hokejske poškodbe, ki jih fizioterapevt še lahko rešuje?

Največkrat hokejisti tožijo za poškodbe prepon v dimljah, veliko je poškodb ob zadetkih s ploščkom, veliko je podplutb, značilna poškodba hokejista pa je tudi poškodbe v ledvenem delu hrbtenice. Hokejisti imajo specifično držo, ves čas so sklonjeni, ves čas v nekem polpočepu in zaradi tega so mišice ves čas nekako skrajšane.

Si že kdaj slišala za stari hokejski rek – če ni polomljeno, ni poškodba?

(smeh) Ja, sem slišala in sem zadnjič tudi videla eno fotografijo, kjer je pisalo “Footballers pretend they are hurt, ice hockey players pretend they are not” (nogometaši se pretvarjajo, da so poškodovani, hokejisti se pretvarjajo, da to niso). In to je povsem res. Marsikateri hokejist sploh ne prizna, da je poškodovan, pa če ga še tako močno boli, kar je bistvena razlika v primerjavi s katerimi drugimi športi in športniki. Se strinjam s tem hokejskim rekom. In ja, hokejisti so posebne vrste športniki in so zelo trpežni.

Nataša Mikša