Za uvod se za kratko dotakniva sezone, ki ste jo v klubskem dresu zaključili že sredi aprila. Kako se počutite?
Občutki so zelo prazni, če se lahko tako izrazim. Naš cilj je bil priti v končnico oz. napasti še en Stanleyjev pokal. To nam žal ni uspelo. Razočaranje je seveda veliko. Na zadnjih tekmah konec koncev nismo igrali dovolj dobro in si nismo zaslužili končnice.
Ameriškim medijem ste nekaj ur nazaj, po sestanku s predsednikom in generalnim sekretarjem kluba, že dejali, da je očetu težko reči ne. Govorimo seveda o prihodnjem mesecu dni. Dvoumen odgovor, zato vas prosimo za pojasnilo – kaj je pretehtalo, mikropoškodbe in novorojenka, ki zahtevajo svoj čas, ali očetu reči ne (ob vpoklicu za reprezentanco)?
Vsi vemo, oz. to sem tudi sam že večkrat povedal, da če je čas, potem vedno zelo rad pridem. Glede na to, da je oče trener, je še malce lažje, saj sva že bila na zvezi in sva se tudi o vsem pogovorila.
Vem, da je situacija morda malce delikatna, ker je Neža (o. p. novorojenka) stara šele mesec dni. Normalno je, da bi rad tudi z njo, brez prestanka, preživel nekaj tednov. Glede na to, da imam priložnost igrati za Slovenijo in se ponovno dobiti s fanti, s katerimi smo v Sočiju naredili zelo dober rezultat, pa je prav, da priložnost tudi zkoristim.
Še beseda ali dve o pričakovanjih na svetovnem prvenstvu – tako o vaših osebnih kot o ekipnih pričakovanjih v Ostravi?
Osebnih pričakovanj oz. ciljev nimam. Najbolj pomemben je ekipni cilj. Mislim, da so misli vseh igralcev usmerjene v to in to je obstanek v A skupini. To bomo poizkušali narediti in ali nam bo to uspelo, bomo videli prav kmalu.