Vojens – Kot da bi pri mednarodni hokejski zvezi vedeli, da bo slovenski vrsti po dveh zares zahtevnih tekmah in dveh zmagah prost dan na jugu Danske še kako prav prišel, je bila sobota namenjena mirnemu preživljanju dneva. V noči s petka na soboto so se namreč večini igralcev in tudi vodstvu reprezentance in zveze po glavi podile raznorazne misli, zato spanec pri večini ni in ni hotel priti. Jutro je bilo zato nekoliko podaljšano, tudi po prespani noči pa večina še ni dojela kaj so slovenski hokejisti pravzaprav dosegli v petkovem večeru. Zelo nazoren je bil pri tem Marcel Rodman, ki je dejal, da mu misel, kaj še moramo opraviti za Soči ves čas premikala v mislih. Kar nekajkrat je izkušeni srednji napadalec drugega napada moral še preračunati vse skupaj da se je končno izšlo.

 

Veliko slovenskih igralcev je že občutilo čas nastopanja na olimpijskih igrah. Nazadnje je bilo to v Sarajevu pred zdaj že 29. leti, ko se lep del zdajšnjih reprezentantov niti še ni rodil. Prav ta izbrana vrsta, ki sta ji takoj po tekmi čestitala tudi Anže Kopitar in Jan Muršak pa bo imela še osebno čast, da bo olimpijski turnir, med le ducatom reprezentanc odigrala pod slovensko zastavo.

Fantje starejših generacij so ničkolikokrat odkrito jezni na nas poročevalce, češ, da to vendarle ne bodo prvi slovenski hokejisti, ki so okusili olimpijski turnir. in v največji meri se zdaj že z izkušenimi možmi moram tudi v celoti strinjati. Toda dejstvu, da bo Risom pod stropom ogromne Boljšoj dvorane v Sočiju plapolala slovenska zastava se tudi ne moremo izogniti. Po drugi strani pa, če ne bi pri nas ves čas gojili kulta hokeja na ledu najbrž tudi tako uspešne generacije kot je zdajšnja ne bi bilo. Vse je nekako med seboj povezano. Resnici na ljubo tudi igralcem starejših generacij je pod prsmi bilo slovensko srce in tega kakšno himno so jim igrali v primeru uspeha sami niso mogli odločati.

Sproščanje ob bowlingu

Vsekakor je to uspeh, ki se ga morajo veseliti prav vse generacije igralcev, le 23 pa bo izbrancev, ki bodo februarja naslednje leto v Sočiju odigrali najmanj štiri tekme. Uvodna bo prav z domačini Rusi.

Zaključek turnirja z Ukrajino (nedelja, 14.00) bo nekako že začetek priprav na dva izjemno zahtevna turnirja, ki čakata Slovenijo v naslednjem letu. V Stockholmu v maju bo cilj obstanek med elito. Če ne bo uspeha bo v Sočiju igrala celo članica svetovne skupine B. Ampak to za zdaj še pustimo. Tekma z Ukrajinci na videz zgleda kot lahko delo, ki Slovenijo čaka ob koncu. Aprila so namreč Ukrajinci pri nas v Stožicah celo padli v spodnji del drugega svetovnega ranga. Še vedno pa imajo, predvsem zavoljo zlatih časov ukrajinskega hokeja Ukrajinci pozitivno bilanco v tekmah s Slovenijo. V osmih tekmah je Slovenija namreč prav na omenjenem turnirju dosegla prvo zmago. Bilo je 3:2, po tem, ko so Ukrajinci dobili prvo tretjino, po drugi pa je bil izid izenačen. Strelca sta bila Rok Tičar, ki je zadel dvakrat in Robert Sabolič. Tokrat končni izid res ne bo posebej štel, ampak selektor Matjaž Kopitar je že po tekmi z domačini tu v Vojensu poudaril:« Mi imamo tako malo zares kvalitetnih pripravljalnih tekem, da bomo nedeljsko popoldne zdaj lahko izkoristili prav za to. Seveda bo sobota potekala drugače kot bi, če bi zadnji dan kaj odločal. Ampak fantje se dobro zavedajo, da je potrebno obdržati obraz tega uspeha in tudi v zadnji tekmi poskušati priti do zmage. To je tudi naša dolžnost do vsega opravljenega v tem tednu in v vsem tem obdobju ko delujemo skupaj. V soboto bo stopil na led kdor bo želel, po večerji bomo znova v turnirskem ritmu.«

Trening je izpustila sedmerica, ki pa je bila v dvorani SE Arena in opravljala svoje aktivnosti. Nekaj bolečin v rami čuti Žiga Pance, ki pa bo na ledeni ploskvi tudi z Ukrajinci. Po prijetnem druženju na bowlingu ali biljardu se je vse vrnilo v ustaljeni ritem, ki ga zahtevajo tekmovanja na najvišji ravni. Tako bo minila tudi nedelja, že v prvih minutah ponedeljka sledi povratek domov. Prihod na letališče Jožeta Pučnika je predviden za drugo uro ponedeljkove noči.