Tomaž Razingar je svoje slovo od ledenih ploskev oznanil na dan in uro v znamenju svoje številke 9. 9. 9. ob 09.09 je v Casinoju Tivoli v Lescah odprl tiskovno konferenco z besedami: “Prišel je čas, ko je potrebno reči, da se je zgodba na ledu končala. Za mano je 20 lepih let. Danes, 9. 9. 9 čez 9 vam sporočam, da je moja hokejska kariera končana!« Besede so kapetanu slovenske hokejske reprezentance težko šle iz ust, povedane so bile s tresočim glasom in z nekaj solzami v očeh. Kako ne bi. Na svojih 20 hokejskih let je lahko ponosen.
Tomaž je imel hokej rad, zato je razumljivo, da je ga je slovo ganilo. Ampak z visoko dvignjeno glavo se lahko ozre na svojo bogato športno pot v članski konkurenci. Ta se je začela na Jesenicah leta 1996. Nato je odšel v ZDA, kjer se je spogledoval z NHL, v dveh sezonah pa osvojil naslov prvaka v ECHL z ekipo Peorie. Poskus v ruskem hokeju se je hitro končal, zato pa je več časa prebil na Češkem. Za kar nekaj čeških klubov je Tomaž zaigral v svoji karieri, a največji vtis vsekakor pustil v za tisti čas zvezdniških Pardubicah. Znan je bil tudi v EBEL, saj je poleg Jesenic igral tudi za Innsbruck in VSV, v svoji karieri pa je igral še za klube v Italiji, Nemčiji, Švedskem in na Slovaškem.
Slovo kapetana ni bilo lahko, Tomaž ga je sprejel precej čustveno
Izjemna je bila tudi reprezentančna pot Tomaža Razingarja. Kapetan slovenske reprezentance je rekorder po nastopih v dresu z risom na prsih. Za Slovenijo je odigral kar 212 tekem in zbral skupaj 149 točk. Igral je na kar 15 svetovnih prvenstvih, od tega kar osemkrat med elito. Seveda ne gre pozabiti na njegovo vlogo v kvalifikacijah za Olimpijske igre v Vojensu in kasnejšem nastopu v Sočiju, kjer se je slovenska hokejska reprezentanca pokazala v svoji najlepši luči. Na otvoritvi zimskih olimpijskih iger v Sočiju je bil Tomaž Razingar nosilec slovenske zastave, kar je posebna čast za vsakega športnika.
Ob naštevanju dosežkov in presežkov v karieri Tomaža Razingarja je prav, da o njih kaj pove tudi sam Tomaž. Nekako je težko strniti 20 let kariere, vzponov in padcev, lepih in manj lepih dni v samo nekaj besed. Tomaž je ob tem izpostavil: »Moj prvi odhod v tujino v ZDA je bil preboj na dokaj zaprt trg. Malo Slovencev je takrat dobilo priložnost sploh oditi v tujino. Meni je uspelo dvakrat priti na kamp NHL ekipe St. Louis Blues, vendar se mi ni uspelo prebiti v ekipo. Igral sem v ECHL in imel privilegij igrati v šampionski ekipi Peorie. Bil sem eden prvih, ki se je iz tujine vrnil z lovoriko. Močno sem bil navezan na Jesenice, velika želja je bila osvojiti naslove z Jesenicami. Zato sem se velikokrat vračal domov. Če sedaj gledam, je bila to morda ena od mojih napak, ampak tako sem bil doma vzgojen. Rdeča barva je bila vedno nekaj posebnega, zato sem bil izredno vesel svojega prvega naslova državnega prvaka z Jesenicami. Lahko preskočim tudi na reprezentančni hokej. Kazalo je že, da bom končal s hokejsko kariero. Malo je bilo tistih, ki so verjeli vame in v tem sem našel dodaten motiv. Uvrstitev v Vojensu na olimpijske igre je zame velika stvar. Pa ne le zame osebno, ampak za vse nas, za ves slovenski hokej. Nadgradnja v Sočiju je bila fenomenalna, ne samo za igralce, ampak za celo Slovenijo.«
Soči je eden najlepših trenutkov v karieri Tomaža
Raza se je v nadaljevanju spomnil tudi na vse, ki so mu skozi kariero stali ob strani, trpeli in se veselili z njim. Preko trenerjev, vsega osebja, ki spremljajo ekipo, soigralcev, pa preko očeta, mame, žene in vseh najbližjih, do navijačev je šla pot zahvaljevanja, saj se Tomaž zaveda, da brez vsega tega ne njega, ne njemu najljubšega športa ne bi bilo. Seveda so tudi mediji dobili svojo zahvalo. A odločitev o koncu kariere je dokončna in sprejeta že maja, v Ostravi. »Na svetovnem prvenstvu v Ostravi sem si želel, da bi s to ekipo presenetili tudi v elitni druščini. Ni bila želja le obstanek, ampak uvrstitev tudi v četrtfinale. To nam ni uspelo in po porazu na predzadnji tekmi turnirja, je bilo zame jasno, da se reprezentančna pot končuje. Najprej so izvedeli doma, po tekmi z Dansko pa so to izvedeli še soigralci v garderobi. To je bil konec reprezentančne poti. Pustil sem si še nekaj prostora na klubski ravni, če bi se stvari na Jesenicah uredile in bi se na Jesenicah igral EBEL. Tako bi svojo kariero končal na Jesenicah. Ampak na Jesenicah še ni vse urejeno in te možnosti ni bilo. Zato je po štirih mesecih razmišljanja padla odločitev, da se na ta simboličen dan, ki je povezan s številko, ki sem jo nosil od 16. leta, poslovim,« je Tomaž pojasnil še okoliščine, ki so vodile k slovesu od ledenih ploskev.
Hvala Tomaž!
Nekako se ob slovesu velikih športnikov spodobi, da se poslovijo v športni areni, pred publiko, pred svojimi navijači. Tomaž svojo poslovilno tekmo šele pripravlja, odigrana pa bo na Bledu v naslednjem poletju. »Prav je, da se na nek način poslovim od navijačev. Na Bledu bomo 15. julija pripravili dobrodelno poslovilno tekmo Tomaža Razingarja. Uvodno tekmo boste odigrali novinarji, kasneje pa bomo tekmo odigrali s fanti, s katerimi sem si v športni karieri delil garderobo. Po tekmi se bo dogodek nadaljeval pred dvorano, imel bo dobrodelno noto. Tekma na Bledu bo v poletnem času, ko je največ igralcev še doma, Bled pa je edini kraj v bližini, ki ima sredi poletja pripravljen led,«je svoje slovo od navijačev in ljubiteljev hokeja napovedal sedaj že nekdanji kapetan in po novem, kot je sam poudaril, navijač slovenske reprezentance Tomaž Razingar.
Seveda smo Tomažu Razingarju lahko hvaležni za vsako minuto, ki jo je posvetil hokeju, zato le: “Hvala Tomaž!”
Tekst & foto: Drago Cvetanovič
[pe2-gallery album=”http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109735500980310894305/albumid/6192472578837702097?alt=rss&hl=en_US&kind=photo” ]
