Vojens – V tem malem danskem mestu so slovenski hokejisti ob koncu prejšnjega tedna postavili nov mejnik slovenskega hokeja na ledu. Slovenska vrsta bo namreč prvič udeleženka olimpijskega turnirja, ki bo v Sočiju potekal čez leto dni. Sloveniji so zagotovljena najmanj štiri tekme, v skupini pa bodo izbranci Matjaža Kopitarja igrali z Rusijo, ZDA in Slovaško. Za zdaj dogovor o sodelovanju vseh najboljših, ki običajno prihajajo iz lige NHL še ni sklenjen, v največji meri pa nihče ne dvomi da bodo pri Mednarodni hokejski zvezi in vodilnimi možmi NHL lige našli skupni jezik tudi za peto zaporedno nastopanje najboljših na turnirju pod petimi krogi.

 

Slovenska reprezentanca se je že nekoliko okrnjena, peterica se je v klube podala že z Danske, domov vrnila v poznem nedeljskem večeru. Najbolj zagreti pristaši so na letališču Jožeta Pučnika pripravili zares prijeten sprejem. Udeležencev pa ni zmotila niti zamuda letala z Danske, niti kar oster mraz, ki je kraljeval na našem največjem letališču. Vzdušje so fantje začutili že ob prihodu v letališko stavbo, ko so še čakali na svojo obilno prtljago. Po opravljenih mejnih obveznostih pa je bilo v avli namenjeni prihodom zares spontano in izjemno vzdušje.

Če se malo pošalimo se je Slovenija na olimpijske igre uvrstila iz skupine F. Tak je bil namreč naziv skupine, ki je za eno mesto, ki je vodilo v Soči igrala v Vojensu, ki je bil doslej slovenskim ljubiteljem športa najbolj poznan po dirkah najvišjega ranga v speedwayu. Oval v tem mestu s 7.500 je lani odslužil svojemu namenu, slovenski oklepniki pa so v četrtek in petek v črno zavili tudi beloruske in danske ljubitelje hokeja, ki pa jih ni malo. To se je denimo poznalo tudi na načrtovanem sobotnem rajanju, ko naj bi Danci prost dan pred tekmo z Belorusijo izkoristili za dviganje vzdušja pred zadnjo tekmo. Le ta na koncu ni prinašala tekmovalnega naboja, na omenjeno slavje v mestno športno dvorano pa je prišlo le štirideset (40) udeležencev.

Še preden so se člani reprezentance podali proti novim obveznostim so nekateri še sedli pred novinarje. Selektor Matjaž Kopitar je ob tem uspehu še enkrat poudaril: »Zares sem vesel, čeprav včasih delujem, kot da temu ni tako. Zares je lepo, ko turnir končaš tako kot je treba in kot si si želel. To je bil naš cilj, sicer visoko postavljen, ampak če cilji niso visoki je težko doseči kaj odmevnega. Po vse trenutkih skozi katere smo šli in ko si predvsem psihološko povsem izpraznjen smo za konec uspeli zbrati naše glave tudi za Ukrajino ter ohranili dostojanstvo. In to je še ena odlika te reprezentance. Vsekakor je to velika stvar za vse nas, ki smo zbrani v reprezentanci, tudi za hokej pri nas, tudi za Slovenijo kot državo in za naše ljudi. Drugi športi so letvico dvignili zelo visoko in če želiš biti na pravi ravni, moraš enostavno biti uspešen. Še enkrat, sem zares vesel in predvsem upam, da se bo ta zgodba uspeha še nadaljevala in da še nismo rekli zadnje. Vsekakor ne bi bilo konec sveta, če nam preboj v Soči ne bi uspel, ker so tako Belorusi kot Danci precej više uvrščeni na svetovni lestvici kot mi. Mi smo ves čas imeli svoje račune, vedeli smo kaj hočemo. Včasih se stvari obrnejo prav, drugič spet ne in tokrat so se. Vesel sem, da smo to naredili in ta reprezentanca ima vse: fantje imajo srce, imajo znanje, imajo vse in meni je zares v veliko veselje delati z njimi.«

Tomaž Razingar je ob vrnitvi še enkrat poudaril, da je pot do uspeha v največji meri vodila prek izjemne enotnosti v moštvu: »To je tisto kar je običajno najteže vzpostaviti v vsakem moštvu. Ne samo reprezentančnem. Zares sem imel veliko željo, da sem znova del tega in prav to je vzrok, da nisem že v hokejskem grobu. Od trenutka, ko sem se vsega skupaj znova lotil kot se za gre za ta rang tekmovanja sem bil povsem osredotočen k temu in naša izjemna enotnost ko zares dihamo eden za drugega je največ kar imamo. Iz tega izvira vse drugo, znanje pa tako ali tako ni bilo nikdar vprašljivo. Enostavno verjeli smo v to, da to zmoremo in smo to tudi naredili.” Robert Kristan je znova uspešno branil slovenska vrsta. Sam sicer pravi, da ključev tokrat ni imel pri sebi, drugače bi bila njegova mreža nedotaknjena, nato pa je še dodal: “Čeprav v klubu nimam priložnosti, da bi bil ves čas v golu sem bil zelo dobro pripravljen za ta turnir. resnično povem, da nisem nikdar zares verjel, da bom kdaj zaigral na olimpijskih igrah, ampak imel sem veliko željo. Očitno tudi vsi fantje iz slačilnice in to nas je pripeljalo kjer smo. Zaradi omenjenih težav z minutami v golu si nisem belil glave. Enostavno sem razmišljal o tem kaj me čaka na Danskem in temu je bilo v zadnjem mesecu podrejeno prav vse.” David Rodman je bil na koncu turnirja najboljši napadalec v Vojensu, tudi najboljši strelec, zbral pa je tudi največ točk: “No to sem zvedel šele zdajle tu in vsekakor godi. Za nami so zares izjemne tekme. Predvsem prvi dve sta bili tudi izjemno zahtevni. Delovali smo odlično in to v vseh pogledih. Nič nas ni zmotilo. Vzdušje med nami je bilo izjemno, sodelovanje je bilo odlično, dogovori tudi. Tako z vodstvom reprezentance kot med seboj. Zares sem vesel, da smo v tem tudi uspeli. To so zares zahtevni nasprotniki, ritem igre je na precej višjem nivoju kot ga denimo igramo v ligaškem tekmovanju. Gnala nas je skupna želja in pri tem smo bili na koncu uspešni. Zares super.«

Fantje so zdaj že pri svojih klubskih obveznosti. Strokovno vodstvo reprezentance si želi, da bodo v tekmovalnem pogonu čim dlje, vse pa je že pripravljeno, da se bo s pripravami za SP na Švedskem začelo že sredi marca. Če bo to seveda potrebno. Največja želja pa je vsekakor, da bodo tako kot tokrat za Vojens selektorju Matjažu Kopitarju zares vsi najboljši. Po pravilih svetovnih prvenstev je to 25 veličasnih.