Hokejska sezona v ligi EBEL je v polnem razmahu, vse sile so usmerjene v zmage in v nabiranje zadostnega števila točk, ki bi zagotovile končnico. Dva slovenska predstavnika bijeta bitko v tem prvenstvu in med tem, ko se v Ljubljani ne obremenjujejo s točkami, saj jih pridno nabirajo, pa na Jesenicah ne gre in ne gre. Močno se jim pozna kadrovska zmeda še iz dni pred pričetkom ligaškega tekmovanja.

Jeseniška ekipa se je zdela v mesecu maju in juniju trdno zgrajena. Kljub temu, da je klub zapustila domača udarna napadalna trojka, za njimi pa je odšel še Mitja Robar, je Finec na klopi Jesenic Heikki Mälkiä vseeno našel nekaj primernih zamenjav za njih na območju Severne Amerike. A velik del jih je pogodbe sklepalo s figo v žepu in so na Jesenice prišli le vihat nos, nato pa že po nekaj dneh odšli v klube, kjer je bilo za njihov prihod vse postlano in pripravljeno. Nezadovoljstvo prišlekov nad vsem, kar nosi znak železarja, se je pričelo že na brniškem letališču in resnično se je treba vprašati, če so bila vozila z ročnim menjalnikom in nastanitev v hiši na Blejski Dobravi tisti pravi razlog za pobeg drugam in to preden so jih nekateri hokejisti sploh videli.

V situaciji, v kakršni je klub na Jesenicah, bi se odgovorni v klubu morali odločneje potegniti za doma vzgojene vrhunske igralce ali pa vsaj njihov odhod primerno finančno zavarovati. Napaka je bila storjena v preteklosti, pri sklepanju pogodb z najboljšimi v ekipi. A po toči zvoniti je prepozno in ekipa izpod Mežakle je morala na izpraznjena mesta pripeljati nove igralce. Vsi tujci, ki so prišli, so pač boljši od tistih lanskih, ki se za dosežke lahko zahvalijo le domačemu kadru, vendar pa noben ni presežek. Zanimivo sestavljena ekipa z mešanico švedskega, finskega, češkoslovaškega hokeja in z edinim preostalim Severnoameričanom je pač potrebovala nekaj uigravanja, prihaja pa čas za nujno potrebne zmage.

Je ta ekipa tega sploh sposobna? Brzčas je v modernem športu možno vse. Tudi na prvi pogled nemogoče. Jeseniška ekipa trenutno potrebuje nekaj zmag za dvig samozavesti, tujci, ki so jedro ekipe, morajo pričeti zadevati in pozitiven moment bi lahko ekipo popeljal v veliko bolj mirne vode. V teoriji se sicer to zdi lahko izvedljivo, kaj pa prinaša jutrišnji dan pa je težko predvideti. Jeseničani so v nezavidljivem položaju. S takim številom tujcev v ekipi tudi gorenjska trma težko pride do izraza. Zato se je nujno potrebno zanesti na znanje in trdo delo. Le to je rešitev za železarje, saj denarja za nakup odličnih tujcev pač ni, domači pa so odšli tja, kjer jim je edina skrb igranje hokeja.

In še nekaj če-jev za konec. Če bi se sinovi Podmežakle vrnili v domače gnezdo, seveda, bi bilo to mogoče le, če bi se zgladila finančna nesoglasja do vseh teh igralcev, bi Jeseničani imeli še kako kvalitetno ekipo, z odličnim napadom, vrhunskim vratarjem in dovolj zanesljivo obrambo, da o takih težavah sploh ne bi bilo potrebno pisati. Tujci bi bili redki ali jih sploh ne bi bilo. In še vedno bi ostal prostor za uk mladih hokejistov iz domače šole hokeja, še mladi in nadebudni fantiči pa bi dnevno srečevali svoje idole, kar je še dodaten in izreden motiv za vztrajanje v tem zahtevnem športu. A kaj ko v Podmežakli domačega ne maramo. Drago Cvetanovič