29. september, Ljubljana – Nazadnje smo se z njim srečali na brniškem letališču, ko se je maja slovenska članska reprezentanca zmagoslavno vrnila s svetovnega prvenstva elitne divizije v Švici, ob našem srečanju v septembru pa smo se z Lukašem Horakom v Telekomovem kotičku ozrli tako v preteklost kot v prihodnost.

Po srečanju na letališču Jožeta Pučnika ste se takoj vrnili v rodno Češko. Kako ste preživeli poletje? Še bolj pa nas zanima, ali je zdaj z vašim gležnjem, ki je močno zaznamoval vašo lansko sezono, vse tako, kot mora biti?

Poletje je bilo precej kratko. V teh mesecih sem se poskušal spočiti in se pripraviti na novo sezono, še toliko bolj, ker sem lani kar tri mesece preživel zunaj tekmovalnega ritma. Tudi poleti sem se še precej ukvarjal z zdravljenjem poškodbe gležnja, pa seveda tudi s tem, da sem se v celoti pripravil na novo sezono.
Z gležnjem je zdaj vse v redu, odlično je, ker o njem sploh ne razmišljam več. Vse je v najlepšem redu.

TUDI V DOMOVINI SO MI VEČKRAT OMENILI NAŠO ZMAGO NAD ČEHI

Ste se v poletnih mesecih kdaj spominjali dogajanja v Švici, na vse, kar ste s soigralci uprizorili in dosegli v Fribourgu?

Spomini so res lepi, gotovo, a bolj se bom takih trenutkov in dosežkov z veseljem spominjal nekega dne, ko se bom upokojil (nasmeh). Je pa bilo doma zanimivo, predvsem, ker smo na SP premagali Čehe, večkrat mi je to poletje to dejstvo kdo omenil (nasmeh). Drugače pa sem vse to že pustil v preteklosti in se osredotočil na to, kar me čaka.

NIKOLI NISEM MISLIL, DA BOM NOSIL POROČNI PRSTAN

Na prstancu vaše leve roke smo opazili nekaj novega. To poletje ste izkoristili za poroko, kajne!?

Da, poročil sem se, a hkrati ni nič novega. Vse je isto, kot je bilo prej, ko nisem bil poročen, no, razen tega, da zdaj nosim poročni prstan. Če povem po pravici, nikoli nisem mislil, da bom nosil poročni prstan (smeh), ker sem pričakoval, da me bo zelo motil, pa me začuda ne (nasmeh). Ko sem na ledu, ga snamem, mislim, da z njim nikoli ne bom igral. Me pa izredno veseli, da je to sezono v Ljubljani tudi moja družina, žena in hčerka, kar je super, moje življenje je zelo lepo (nasmeh).

Kot ste omenili, ste lani postali oče in verjetno se tudi vam življenje močno spremenilo, a kot pravite, samo na boljše …

To, da sta žena in hčerka v Ljubljani, je nekaj res sijajnega. Zdaj imam večje veselje, ko grem po treningu domov, da se ne vrnem v prazno stanovanje. Vesel sem, da lahko skrbim za njiju, da predvsem pomagam ženi (smeh). Lepo je. Ta hip je veliko trenutkov, ko hči stvari naredi prvič, kot je to, da se zdaj počasi začenja plaziti in podobno. Vesel sem, da sem del takih trenutkov.

ENA NAJTEŽJIH STVARI V HOKEJU JE TO, DA LAHKO ČEZ NOČ IZGUBIŠ PRIJATELJE

Nova sezona se je že začela in osredotočeni ste na klubsko dogajanje. Kako se je bilo spet vrniti v slačilnico HK Olimpija, kjer ste lahko srečali veliko znanih obrazov?

To, da imamo malo novih igralcev, je res dobro, zaradi tega sem bil še bolj vesel, ko smo se zbrali. Ena najtežjih stvari v hokeju je to, da lahko čez noč izgubiš prijatelje in tu smo res lahko srečni, da smo večinoma tudi letos ostali skupaj. Lani je bila naša kemija zelo dobra, to se zdaj samo nadaljuje.

LANI SE JE TO MALO SPREMENILO

Prvi tekmovalni vikend v ligi ICEHL je bil za vas odličen, nato ste odigrali še tri tekme in dobili še eno od teh. Kako gledate na start v sezono z vašega, individualnega vidika? Na prvih dveh tekmah ste bili 91,8-odstotno uspešni, nato je ob dveh porazih vaš odstotek padel. S kakšnim odstotkom bi bili sicer zadovoljni ob koncu sezone? Kakšen je vaš cilj?

Od nekdaj sem spremljal in dajal veliko poudarka na statistične podatke, a prav lani se je to malo spremenilo. Vse, kar si želim zdaj, je zmaga. Seveda, statistični podatki so dodatna vrednost, a vseeno mi je, če bom 70-odstotno uspešen, samo, da bomo na koncu zmagali.

ISKRENO, NOVEMBRA BI RAJE MALO POČIVAL

V začetku novembra bo sledil prvi zbor članske reprezentance v sezoni 2026/27. Tradicionalno so na tega povabljeni mlajši, neizkušeni igralci, kar pomeni, da vas novembra bržčas med risi ne bomo videli, kajne? A vseeno, bi radi igrali na novembrskem turnirju v Amiensu?

Iskreno, novembra bi raje malo počival in tudi bom, verjetno se bomo z družino takrat za nekaj dni vrnili na Češko. Po drugi strani pa bi se zelo rad spet srečal z reprezentančnimi soigralci, s katerimi smo bili v zadnjih dveh letih v slovenski reprezentanci res uspešni. Rad bi jih videl, verjetno pa se bomo srečali šele februarja, ko je na vrsti še en reprezentančni premor, nato pa spet maja.

Maja naslednje leto bo sledil novi vrhunec sezone – svetovno prvenstvo elite v Nemčiji. Vemo, da je do bojev v Mannheimu še veliko čas, pa vseeno, vam kdaj misli že zatavajo proti novemu izzivu z risi?

Ne še. Zdaj razmišljam le o klubski sezoni, čas za reprezentanco bo prišel ob svojem času, nočem se preveč ozirati v prihodnost. Vse, kar vem, je to, da bomo igrali v Mannheimu in proti katerim reprezentancam bomo igrali. To je nekako to.