Stockholm – Športni navdušenci, pa tudi tisti, ki se v vse stvari povezane s športom še bolj poglobite ali pa si želite čim več izvedeti tudi iz ozadja dogajanja v različnih disciplinah se marsikdaj sprašujete, kaj vse je povezano skupaj, da je izbrana vrsta na koncu res prava celota. Morda so prav hokejska moštva, s tem seveda tudi reprezentančna najbolj številčna, o čemer priča že število igralcev, ki imajo denimo na eni tekmi pravico nastopa. Teh je kar 22 in za celotno delovanje reprezentance je potrebno ves čas tudi skrbeti. Da je opreme daleč največ med vsemi ekipnimi športni tudi ni potrebno razlagati niti športnim laikom. In za vse to je seveda potrebno poskrbeti. In to ne le na tekmovanjih pač pa prek celotnega leta, v klubskih garderobah in tudi v času priprav, ki so za tako tekmovanje kot je Svetovno prvenstvo običajno zares dolge, da ne zapišemo celo predolge.

Toda to prepuščamo tistim, ki o tem odločajo, strokovnjaki v vsakem trenutku vedo kako in kaj. In strokovnjaka za opremo in za vse kar sodi zraven, da so fantje kot v ptičjem gnezdu, v reprezentanci Slovenije že lep čas skrbita Drago Terlikar, ki prihaja z Gorenjske in Ljubljančan Milan Dragan. Ob podelitvi jubilejnih dresov za 100. nastop  Robertu Kristanu, Davidu Rodmanu in Mitju Robarju sta dresa s številkama 200 na hrbtu prijela prav omenjena mojstra, ki imata v garderobi in tudi sicer naziv Majstra. Mlajši med njima Dragan je reprezentančno garderobo prvič obiskal še pred SP red 10. leti na Finskem, ko je nekako prišel v vajeniško dobo, ob spominih pa pravi:« Že pet let pred omenjenim vstopom v garderobo sem s HZS začel sodelovati kot vodja skladišča. tedaj sem celotno opremo le razvažal tja kamor je bilo potrebno. Tedaj me je k sodelovanju povabil Štefan Seme. Miro Mejaverič je tisti, ki me je vpeljal tudi v delo v garderobi, saj sva veliko sodelovala okrog opreme. Janez Karničar, ki mi še vedno pomaga pri delu na Olimpiji pa me je naučil vsega povezanega z brušenjem drsalk, kar je zelo pomembno opravilo. Prav tu se pokaže, ali te igralci sprejmejo ali ne,« je pogovor načel Milan Dragan, ki si za vse reprezentančne akcije vzame dopust pri svojem delodajalcu. Na Poljskem, ko je Slovenija znova lovila mesto med elito je bil poleg tudi Silvo Košnik, z Dragom pa sta začela garderobo deliti že v Latvjo pred sedmimi leti.«V tem poslu se človek mora znajti, slaba volja in nervoza sta prepovedani. Delo si z Dragom razdeliva. Drago je v največji meri zadolžen za brušenje in za menjavo klin, jaz imam čez druge stvari. Denimo tudi strojček za kuhanje kave, pa postrežba sadja in napolitank. Mi smo v teh letih tozadevno izjemno napredovali, ampak če hočeš biti čim bliže najboljšim reprezentancam, so tudi vse te stvari v garderobi enostavno nujne. Za logistične naloge se vedno posebej pripravim. Vedno imam pri tem rad svoj mir, da ves čas vem kaj in kje sem s pripravo. Največkrat je precej lažje potovati s kombijem kot z letalom. Najdlje sem bil na štirih kolesih v Gomelu v Belorusiji. Res je potrebno poskrbeti za vse, nobena malenkost ti ne sme uiti iz glave. Sploh ko odhajaš na pot, na veliko tekmovanje ne sme nič manjkati,« je skorajda že zaključil Milan Dragan. V nadaljevanju pa je želel poudariti še nekaj kar je najpomembnejše za delovanje reprezentance:« Rad bi poudaril, da mi je to delo z reprezentanco v veliko čast. Za to dam svoj dopust, saj sem zaposlen drugje in ne na HZS kot bi morda kdo pomislil. Obilo časa gre za to, ampak to e del mene. Sploh v klubu, ko so to prek zimskega obdobja, več kot pol leta temu namenjeni skoraj vsi dnevi v celoti. Ob tem najbolj trpi družina, ampak doma vedo, da je to del tistega kar sem jaz. Veliko zanimivih ljudi je šlo skozi garderobo, ki je po mojem del igralcev. Jaz si običajno najraje nekje najdem svoj prostor in če fantje kaj rabijo že pridejo do mene. poseben sem vesel, da ej bil z nami v garderobi tudi Anže Kopitar, pa tudi vsi drugi naši fantje. Nisem pa nikoli delal s Stanom Raddickom, ampak tako je. Močno si želim, da bom del garderobe tudi v Sočiju, da me bodo vzeli s sabo. Tudi za nas, ki smo ob strani so take stvari zelo pomembne.«

Drago Terlikar je bil vrsto let del jeseniške garderobe, ki jo v zadnjem letu v največji meri v obliki, ki smo jo bili vajeni več kot šest desetletij, ni bilo. reprezentanca je tako zdaj edina majsterska obveza športu zapisanega Gorenjca izpod Jelovice, ki ima izklesano telo kot da bi bil še vedno med aktivnimi športniki. »Hokej sem igral tudi sam, nato sem vrsto let vsakodnevno v Podmežaklo vozil oba sinova, ki sta bila tudi hokejista. Mlajši je sicer dokaj hitro prenehal, Anže pa še zdaj poprime za palico. Z Milanom sva kot je rekel skupaj od Latvije in se je zares nabralo že cel kup turnirjev in tekem. Sam jih sicer ne štejem, sem pa vesel, da to počnejo drugi in sem zelo vesel darila, ki sem ga prejel. Sam sem bil v reprezentančni garderobi že tedaj, ko je izbrano vrsto vodil Pavle Kavčič in mu je bil v pomoč legendarni Mustafa Bešič. Nato so bili odgovorni selektorji, ki me niso povabili k sodelovanje. Leta pa zares zelo hitro minevajo, v tako prijetni družbi pa še prej. Ko sem fanta vozil na treninge sem se posledično vključil v delo kluba. V Podmežakli so rabili brusilca, prihajam iz tega poklica in to mi je tudi nekakšen hobi. Spomnim se, da sem pred štirimi leti imel zlomljen kolk in nisem mogel v dvorano. Tedaj z mojo zamenjavo fantje niso bili posebej zadovoljni, Anže pa je s polno hokejsko potovalko drsalke prinesel domov. Z berglami sem šel v klet in seveda vse naredil. Tako pač je.« O tem kaj je trenutno na Jesenicah Drago nikakor noče razpravljati, ostali so najlepši spomini. Na reprezentančne pozive pa se vedno odzove in se bo dokler se bo lahko in dokler ga bodo poklicali:« Zaupanje med igralcem in nekom, ki skrbi za njegove drsalke je zares velika. Vsekakor smo vsi zamenljivi, tudi jaz nekoč ne bom več mogel, ampak nekaj mladeničev to vendarle zanima. Ali bom prišel do številke 300 ali ne niti ne razmišljam, tako kot nikoli nisem o tem, da presežem številko 200. Danes se nikoli ne ve kako in kaj, pustimo času čas. Težav s fanti nisem imel nikoli. Osredotočiti se je potrebno v delo, ki ga opravljam, v druge stvari se ne vpletam. Nikakor ne v osebne, to je stvar vsakega fanta posebej. Z leti sem se privadil tudi dela na boksu, kot pravimo prostoru kjer os fantje med tekmo. Tam majster mora biti ves čas, saj se stvari lahko pokvarijo tudi med tekmo in če gre za manjše stvari to opravim kar tam, drugače se mora igralec sezuti in zadevo čim hitreje opravim v svojem delu garderobe, da se igralec lahko vrne nazaj na igrišče. Tako kot Milan si tudi Drago želi olimpijskega izziva. Pogovori okrog opreme za Soči so stekli že na Švedskem. Veliko stvari bo reprezentanco čakalo na prizorišču, saj gre za najbolj prestižno tekmovanje v svetu hokeja na ledu. Očitno je, da čim nižje je tekmovanje tem več je stvari za katere moraš poskrbeti sam. Po svoje zanimivo, ampak pričakovano. Drago Terlikar pa le ni želel pogovora zaključiti brez anekdote, ki se mu je v glavo utrnila za vedno:« Kako pomembno je naše delo pria ravno tole kar vam bom povedal zdajle. Ko sem jaz prvič prišel v garderobo Jesenic se mi je zgodilo, da so bili igralci povsem navezani na mojega predhodnika in jaz sem po treningu čakal in čakal kdaj se bo kdo ustavil pri meni. Pa se ni in ni. Očitno ni bilo zaupanja vame in prav nihče ni upal da brusiti drsalk. Edini, ki se je odločil za brušenje pri meni je bil Andrej Razinger. Ko jaz opravim svoje delo je vse skupaj preizkusil na ledu in je bil očitno zadovoljen. Od tedaj naprej so vsi hodili k meni in to je tisto kar mora biti, sodelovanje in zaupanje med igralcem in mojstrom.« Slovenska reprezentanca to že od nekdaj ima, trenutno zavoljo menenjenih dveh gospodov, ki sta del vodstva hokejske reprezentance Slovenije.

Pogovor z mojstroma pa je moč poslušati še na spodnjih povezavah: