Intervjuji,Reprezentanca člani

Nik Zupančič

Zupančič: “Želim, da je v naši miselnosti, ko izgubimo plošček, le to, kako ga dobiti nazaj, ne da bi se umaknili.”

S portala Planet Siol.net/Sportal…

Ni potreboval veliko, da se je zaljubil v hokej, v katerem po uspešni igralski karieri zre proti trenerskim ciljem. Aprila se bo z risi skušal vrniti med elito, septembra odhajajo po olimpijske igre.

Hokej je bil Niku Zupančiču položen v zibelko. Na drsalke je s pomočjo pokojnega očeta prvič stopil pri rosnih 18 mesecih in kaj hitro ugotovil, da bo ta hitra moštvena igra njegova športna spremljevalka številka ena. V bogati hokejski karieri je doživljal tako vzpone kot padce, prišlo je celo obdobje, ko je razmišljal, da bi opustil hokej in se vrnil v šolo. Pa je vztrajal ter že naslednje leto s soigralci Feldkircha poskrbel za evropski čudež in postal evropski klubski prvak, kar mu je za nagrado prineslo smešno nizko vsoto denarja. S slovensko reprezentance je tlakoval pot do hokejske smetane in leta 2001 ob zmagi s kar 16:0 nad Estonci s soigralci navduševal v prepolnem Tivoliju.

Igralski dnevi so minili, 47-letnik se že spopada s selektorskimi zagonetkami in zre proti dvema ciljema sezone. Prvi ga čaka aprila, ko bo reprezentanco poskušal popeljati med elito, drugi septembra, ko si bodo risi, morda tudi z Anžetom Kopitarjem, po Sočiju poskušali izboriti še olimpijske igre v Pjongčangu.

Kako ste se znašli v hokeju, kdo vas je navdušil nad njim?

Zagotovo moj oče. On je bil vzporedno hokejist in nogometni vratar pri nogometnem klubu Olimpija, ki je takrat igral v prvi jugoslovanski ligi. S srcem je bil bolj pri hokeju, pri nogometu pa je bilo več finančnih sredstev.

Se je v tistih časih dalo oboje početi profesionalno?

Da. On se je kar nekaj časa posvečal obema športoma. Sicer so pozneje, ko je bila stvar vse bolj resna, v nogometnem klubu rekli, da zaradi velike možnosti poškodb pri hokeju raje vidijo, da se ukvarja le z nogometom. Vendar je bil bolj predan hokeju, tudi kot trener. Na nogometni štadion se pozneje dolgo ni vrnil, 15, 20 let si ni ogledal nobene tekme. Delovalo mi je tako, kot da je bilo vse skupaj precej stresno zanj. Morda že zaradi samega vratarskega položaja, morda pa le ni imel tako rad nogometa. Vrhunsko ga je igral, a ljubši mu je bil hokej. Tukaj je bilo več kontakta, kar je imel rad.

Vas je on prvič peljal drsat?

Da. Stanovali smo eno križišče od dvorane Tivoli. Takrat je bilo super, bilo je še spodnje drsališče, tako da sem prve korake naredil že zelo zgodaj. Pri 18 mesecih. Zgodaj sem tudi ugotovil, da je ta šport pravi zame. Ukvarjal sem se sicer z več športi, kar za današnje generacije ni več tako pogosto, a sem vseeno vedel, da je hokej pravi zame.

Olimpija je bila vaš matični klub, v njenem dresu ste preživeli kar nekaj sezon. Kakšni spomini vas vežejo nanjo?

Takšni, da smo na začetku v boju za državnega prvaka v finalu vedno izgubljali (smeh). Tudi prva tri leta po osamosvojitvi smo vedno izgubili sedme tekme, potem pa le počasi začeli zmagovati.

Še preden ste z Olimpijo zašili prvo državno zvezdico, ste kot najstnik odšli za eno leto v Medveščak. Ali pri Olimpiji ni bilo tako, kot bi moralo biti?
Nik Zupančič: Pri Olimpiji je bil vedno neki čuden položaj. Zelo mlad sem začel pri Olimpiji, s komaj 16 leti. Takrat je nastala igralska luknja. Kovač (Jože Kovač, op. a.) in Sekelj (Matjaž Sekelj, op. a.) sta šla v Crveno zvezdo, nekaj jih je šlo v Partizana, tako da se je pokazala priložnost za mlade igralce. Jaz sem jo izkoristil in tudi dokaj hitro postal prvi strelec. Ne da bi zato hotel služiti veliko denarja, a uprava je to imela kar malce za samoumevno. Potem so začeli graditi ekipo v Zagrebu in kar nekaj nas je odšlo.

Pa je bil Zagreb hokejsko mesto, kako se je kosal s košarko?

Veliko pove podatek, da je bilo v dvorani – tribune so bile takrat še povsem do ledu – na prvi tekmi z Jesenicami osem tisoč gledalcev in da so dve uri pred tekmo zaprli vrata, tako da jih je še okoli dva tisoč ostalo zunaj. Zanimivo je bilo tudi to, da je bila Cibona v tistem času z Draženom evropski prvak, pa je imela manjši obisk. Dražen in vsi preostali, ki so v Zagrebu kaj veljali, so šli na hokejsko tekmo. Bilo je kot na “modni reviji” (smeh).

Po eni sezoni ste se vrnili v Olimpijo, s katero ste osvojili tri naslove državnega prvaka (v letih 1995, 1996, 2001). Kateri se vam je najbolj vtisnil v spomin?

Vsekakor je bil prvi najbolj poseben, saj smo se trudili res dolgo in na koncu nam je le uspelo. Bil pa je tudi najbolj pričakovan, saj smo imeli res dobro ekipo, s katero smo tudi v Alpski ligi dobro igrali. Najbolj zanimiv pa je zadnji, ko sem se vrnil iz Švedske (leta 2001, op. a.). Vso sezono sem igral za klub Timrå, s katerim smo bili deveti, tako da nismo prišli v končnico, prav tako nismo igrali za obstanek. Klub nam je takrat za manjšo nagrado dal petdnevni izlet v Madrid. Po tem je prišla ponudba, da bi za Olimpijo odigral samo finale, takrat se je to še dalo. Ni me bilo strah, sem bil pa malo negotov, saj nekaj časa nisem treniral. Prepričan sem bil, da bo, če gre za finale, “letelo”, a sem hitro ugotovil, da je raven hokeja doma, pa čeprav je bila kar visoka, zelo drugačna od tiste na Švedskem. Za mene se je vse odvijalo res počasi (smeh).

Ob najkakovostnejši švedski ligi ste okusili tudi finsko. Je bil to že takrat povsem drug svet?

Seveda. Nikoli se nisem rad veliko hvalil, a na igranje na Švedskem in Finskem sem kar malo ponosen, saj sem bil lahko tujec v ligah, v katerih so že takrat igrali igralci, ki so nekaj pomenili v svetovnem hokeju. Eden takšnih je bil Esa Tikkanen. In še ogromno starejših NHL-ovcev, ki so se vrnili, ali pa mladih, ki so šele postajali odlični hokejisti, je igralo. V Timri sem tako igral skupaj s Henrikom Zetterbergom, ki je zdaj že vrsto let v vrhu lige NHL. Obe ligi sta bili na zelo visoki ravni, so pa bile razlike med ligama. Finska je bila zelo drsalna, švedska pa zelo sistemska, zelo pomembna je bila postavitev, ni bilo toliko odprto. Na Švedskem si bil bolj vezan na to, kaj moraš narediti, na Finskem pa si imel malo več svobode, dopuščali so, da si poskusil kaj svojega.

Kako pa so gledali na vas kot na tujca? Vemo, da imajo mnogi naši fantje še danes precej težav v tujini, kjer pogosto obsedijo na klopi, ob napakah pa so hitro prav oni dežurni krivci.

Najprej sem bil vesel, da sem sploh lahko šel tja. Nisem imel občutka, da bi si mislili, kaj ta “Slovenček” dela na Finskem, je bilo pa tako, da tam ni bilo polovičarstva. Nisi mogel igrati na pol, ali si se pokazal in dokazal ali pa te ni bilo. Tudi v Feldkirchu so me lepo sprejeli, pokazali spoštovanje.

Omenili ste Feldkirch, s katerim ste leta 1998 postali evropski prvak. Je bil to tudi za vas “evropski čudež”, kot so po finalni zmagi kluba iz majhnega mesteca s Predarlskega, ki ima dobrih 30 tisoč prebivalcev, nad Dinamom iz Moskve zapisali mediji?

Seveda. Sploh zame, ki sem šel iz naših razmer takoj na evropski vrh. Pri nas je šlo takrat že vse navzdol. Na Bledu smo igrali Alpsko ligo. Tako ekipa kot naš napad – jaz, Marjan Gorenc in Dejan Kontrec – sta zelo dobro igrala v tej ligi, ampak počasi se sploh nisem več videl v hokeju, saj sem le treniral in igral, od tega pa nisem veliko imel. Bile so tudi težave z denarjem, tako da sem hotel iti nazaj v šolo, a so me potegnili v Feldkirch, kjer so potrebovali nekoga, ki daje gole.

Ste resnično verjeli v to, da lahko na zaključnem turnirju, ki ste ga gostili, v družbi Rusov in Čehov prav vi postanete evropski prvaki?

Mislim, da je bil velik dejavnik te zmage trener Ralph Krueger. On je izreden motivator in izreden trener, ki je znal vse skupaj sestaviti. To ni bilo sestavljeno čez noč, jaz sem pravzaprav prišel zadnji, Tomaž (Vnuk, op. a.) je bil že tam in smo se ujeli. Že v polfinalu proti Vsetínu smo bili v tako rekoč izgubljenem položaju, pa smo izenačili 40 sekund pred koncem, nato pa zmagali v podaljšku. Vsekakor smo bili najmanj uveljavljena ekipa med temi štirimi, a smo preprosto verjeli v to. Že priprava na te tekme je bila resnično dobra. Nismo se jih lotili z miselnostjo, “mogoče pa bomo”, ampak s prepričanjem, da bomo. Še danes, ko sem v selektorski vlogi, veliko Kruegerjevih stvari upoštevam. Še nekaj takih trenerjev je bilo v moji karieri, kot je on. Na primer Kari Savolainen. To so ljudje, od katerih lahko samo črpaš.

Ste za naslov evropskega prvaka dobili kakšno nagrado?

Nekaj malega smo dobili, ampak če bi v nogometu osvojil ligo prvakov, bi kar nekaj zaslužil, tako pa sem dobil okoli tisoč evrov. Niti ne verjamem, da je bilo toliko.

Po zmagoviti sezoni ste doma igrali še s Tampa Bay Lightning. Kako je NHL-ovec takrat našel pot v Avstrijo?

Tampa in Buffalo sta prišla na pripravljalne tabore. Enega je organiziral Feldkirch, drugega pa Celovec. To je bil kar velik finančni zalogaj za klub in pozneje se je pokazalo, da je Feldkirch tudi zaradi tega zašel v finančne težave. Prišla je cela “mašinerija”, ne le 25 igralcev in trenerji, bilo jih je za cel hotel, mi pa smo morali poskrbeti zanje. Mislim, da je nemogoče to pokriti, je bilo pa zanimivo igrati proti njim in jih gledati, kako so trenirali. Vincent Lecavalier, ki je pred časom v menjavi prišel v Los Angeles Kings, je bil takrat novinec, na naboru so ga izbrali kot številko ena, in je bil tudi na tej tekmi.

Je bila finalna zmaga nad Dinamom največja v vaši hokejski karieri?

Na klubski ravni da. Na reprezentančni je bila najpomembnejša tista leta 2001, ko smo se prvič uvrstili med elito.

Kako se spominjate tega prvenstva v Ljubljani, ko ste morali po visoki zmagi Velike Britanije nad Kazahstanom Estonce premagati za 12 zadetkov (video)? Veliko se je govorilo o prodanih tekmah.

Vsekakor je bilo malo čudno pred tekmo, ampak takrat poskušaš vse to odmisliti. Ni bilo druge možnosti, kot da nadoknadimo vseh tistih 12 golov. Že na začetku se mi je zdelo, da smo bili superiorni, pa nismo znali zadeti. Šele ob koncu prve tretjine smo začeli zadevati. Ko se je enkrat odprlo, je bilo veliko lažje. Spomnim se, da je bila dvorana polna, ljudje pa kar “našpičeni”. Ne vem, kaj bi bilo, če nam ne bi uspelo, morda bi dvorano podrli (smeh).

Omenili ste, da je bil Krueger velik motivator. Se vam zdi, da imamo Slovenci premalo te zmagovalne miselnosti? Odbojkarjem jo je zagotovo vcepil Andrea Giani.

Verjamem, da se vsak, ki ima možnost, da bo na tekmi zmagal, s takim razmišljanjem loti tekme. Seveda razmišlja podobno tudi nasprotnik. Pri vsem tem moraš spoštovati nasprotnika, a le do neke meje. Od tam smo mi tisti, ki odločamo, igramo, gledamo nase in – kar je najpomembneje – spoštujemo sebe. Ko začnemo to delati, imamo veliko večje možnosti za zmago. Zadnje čase svojo formo, samozavest in samozaupanje izkorišča Peter (Prevc, op. a.). V glavah je ogromno. Očitno ima tudi Giani v sebi nekaj, kar je znal na pravi način dati ekipi. Kakšno stvar je zložil drugače kot kdo pred njim, a ni seminarja na svetu, ki bi te tega naučil. Jaz ogromno črpam od svojih nekdanjih trenerjev, pa tudi od takrat, ko sem bil Matjažev pomočnik. Veliko se tudi pogovarjam z drugimi trenerji, a na koncu bo odvisno od mene, kako bom te stvari prenesel v svoje okolje, saj ne moreš švedskega modela neposredno prekopirati v našega.

Lani ste del sezone ob vlogi pomočnika selektorja uspešno vodili še državne prvake Jeseničane. Vam zadostuje selektorska vloga ali vam manjka še delo s klubom?

Rad imam delo in rad veliko delam, je pa s klubom tako, da ga moraš, ko pride reprezentančni premor, nekomu za nekaj časa pustiti. Tega ne bi hotel. Vem, da se takrat ne dela tako, kot če je tam prvi trener. V redkih primerih se zgodi, da imaš takšnega pomočnika ali da so igralci tako odgovorni, da trenirajo na vso moč. Sploh zdaj, ko prihajajo odločilne tekme za končnico, je težko predati delo nekomu drugemu. Ti lahko gradiš in gradiš, potem pa v tistem času, ko te ni, vse skupaj pade za eno stopnico. Po drugi strani je seveda super, da si aktiven in vseskozi na treningih.

Nekaj časa je že minilo od majske neuspešne akcije, po kateri ste iz pomočnika postali selektor. Kaj bi zdaj odgovorili na vprašanje, kaj je bil glavni vzrok za neuspeh v Ostravi? Veliko se je govorilo o slabi formi in o tem, da je že uvodni poraz proti Belorusom potrl fante, da psihološko niso bili dovolj trdni …

Za takšne reprezentance, kot smo mi, je izjemno pomemben začetek. Nam se je dvakrat zgodilo enako. Enkrat v Stockholmu z Norvežani, ko smo bili dve tretjini boljši, a je bil na koncu rezultat negativen. Tekme si sledijo hitro in moraš se hitro pripraviti na naslednjo, pa še tam izgubiš točko in postaneš nervozen. Tako smo izgubili tudi prvo tekmo proti Belorusom, a v slačilnici ni bilo čutiti tega, da nismo dovolj trdni. Pomembnejša je bila tekma s Slovaki, na kateri smo igrali dobro. Ko smo imeli tekmo v svojih rokah, jim nismo pustili veliko priložnosti, sodniške odločitve pa so verjetno spodbudile slovaško stran, kar je izkoristila. Mi smo takrat tudi skrajšali klop, igrali res le z najboljšimi, a se ni izšlo. Nikoli se nam ni zgodilo, da bi fizično pregoreli. Mislim, da smo bili tudi psihološko v redu.

Nič kaj spodbudna ni bila decembrska akcija reprezentance do 20 let na SP divizije I, skupine B, v katero so mladi izpadli predlani. Konec lanskega leta so v tej skupini izgubili vse tekme, a niso izpadli v skupino nižje, saj so Japonci odpovedali nastop.

Presenetljivo slabi rezultati. Pred prvenstvom sem bil kar veliko v stiku z Avgustinčičem (selektorjem mladih Jako Avgustinčičem, op. a.), na zborih je vse delovalo precej v redu, sledilo pa je rezultatsko slabo svetovno prvenstvo.

Vas skrbi, da ne boste imeli kje vzeti novih moči? To je bazen, iz katerega boste črpali za prihodnost. Ste se po SP pogovarjali z Jako Avgustinčičem o tem, kaj je šlo narobe?

Skrbi me to, da bi lahko izpadli v nižjo skupino, če bi prišli Japonci. To je skrb vzbujajoče. Sicer je res, da elitna skupina do 20 let ni tako številčna kot pri članih ter da ni zelo velike razlike med srednjo skupino in to, v kateri smo zdaj mi, a to ni opravičilo za takšne rezultate. Vse skupaj bo treba analizirati, največje težave pa vidimo na branilskih položajih. V obrambnih fazah igre je bilo preveč individualnih napak, spredaj pa tudi ni bilo povsem dobro, saj ni bilo učinka. Prve tretjine smo začenjali dobro, a če nisi produktiven, ti to nič ne pomaga.

Prvo reprezentančno akcijo ste vodili novembra in zmagali na vseh treh tekmah, druga vas čaka februarja. Kako ste bili zadovoljni s prikazanim?

Bil sem kar zadovoljen z vsem, kar smo v tako kratkem času poskušali nadgraditi. Sistem smo pustili skoraj enak, spremenili smo le nekaj nians. Igralci so jih zelo upoštevali, kar se je za pozitivno pokazalo tudi na tekmah. Iz takšnih položajev, kot smo se dogovorili, smo dobivali priložnosti ali celo zadevali. S tega vidika je bilo super. Napake v obrambi so se sicer dogajale, a pomembneje je,kako jih popraviš oziroma to, da se iz njih nekaj naučiš in jih ne ponoviš več. Tega ponavljanja napak ni bilo. Večina je dala, kar sem od njih pričakoval, nekateri še celo več. Morda se je baza malce razširila, a seveda ne tako, da bi lahko rekel, da smo odkrili kakšnega novega. Morda je spet aktualen kdo, ki ga prej nekaj časa ni bilo zraven.

Kako se je znašel mladi Nik Pem, ki je bil prvič zraven? Bi se ga dalo sčasoma priključiti?
Nik Zupančič: Ne sčasoma, mogoče že kmalu. Veliko lažje vključiš mladega igralca v četrto linijo, kot pa vanjo daš nekega izkušenega, ki je vse skupaj že izkusil, in ga porivaš nižje. Z Nikove strani je bilo vse super. Za trenerja je to najlažje, saj mladi igralec naredi, kar rečeš. Zanj je pri Olimpiji, ne glede na to, v kakšnem položaju je klub, dobro. Ne gleda na finance, igralnega časa ima veliko, uči se in še hitreje je vse skupaj od lige INL.

Prvi vrhunec sezone bo svetovno prvenstvo divizije I v Katovicah, cilj pa vrnitev med elito. Sistema igre novembra niste veliko spreminjali, ga tudi pred svetovnim prvenstvom ne boste?

Sistem bo ostal zelo podoben, a zelo agresivno naravnan. V smislu, da nasprotniku ne bi niti dopuščali veliko, da bi se postavil, delal izhode … Želim, da je v naši miselnosti, ko izgubimo plošček, le to, kako ga dobiti nazaj, ne da bi se umaknili. Mi se med elito ukvarjamo z istimi težavami, kot jih mi v diviziji I povzročamo drugim. Ko je nekdo agresiven do nas, imamo težave, ker se vse dogaja prehitro in delamo napake, oni pa iz tega črpajo. V diviziji I pa smo mi v tem položaju, da lahko prisilimo nasprotnike v večje število napak in jih hitro kaznujemo. Seveda z mislijo, da to ni brezglavo letanje, ampak letanje z učinkom.

Kaj manjka v slovenski igri v primerjavi z reprezentancami, ki so stalnica elite?

Predvsem boljše zavedanje v prostoru, predvidevanje, “branje” namer igralcev. Iščem načine, da bi malo bolj spodbudil te stvari. Mislim, da imamo premalo tega. Ko gledam druge reprezentance, vidim, da imajo v določenih trenutkih hitrejše reakcije. Naše odločitve so slabše, kot bi lahko bile.

Drugi vrhunec sezone bodo olimpijske kvalifikacije, ko se boste septembra v Minsku z gostitelji, Danci in kvalifikantom pomerili za eno vozovnico za OI v Pjongčangu. Gre za zelo specifičen termin, ko hokejisti še niso na pravi “igralni temperaturi”. Kako se boste lotili priprav?

Že to, kako jih izpeljati, bo cela umetnost. Malo sem poizvedoval tudi pri Avstrijcu in Nemcu. Bolj ali manj se vse nagiba k temu, da bodo šli fantje po svojih klubih in jih bomo v reprezentance dobili okoli 20. avgusta. Skupaj bomo okoli deset dni, nato bomo šli v boj. Za tiste, ki ne bodo imeli rešenega klubskega položaja, in Anžeta (Kopitarja, op. a.), ki se v tem času ponavadi pripravlja pri nas, pa bomo priprave organizirali že prej.

Bo liga NHL igralcem zagotovo dovolila sodelovati na olimpijskih kvalifikacijah?

Mislim, da bo, saj bodo po tem mnogi igrali naprej v svetovnem pokalu.

Pa vendar, ali ni to, da mesec in pol pred začetkom sezone lige NHL izpustiš paradnega konja, kar Anže Kopitar za LA Kings je, na tako pomembne tekme, veliko tveganje?

To je na ravni IIHF (Mednarodna hokejska zveza, op. a.) in lige NHL. Mislim, da je IIHF premaknila kvalifikacije s februarja na september ravno zato, da bodo NHL-ovci lahko zraven. Mi smo februarja lahko zelo nevarni, saj imamo vse v tekmovalnem pogonu, opravimo pet treningov in na primer premagamo Dance in Beloruse brez njihovih NHL-ovcev (tako je bilo februarja 2013, op. a.). Danci jih imajo kar sedem v ligi NHL, kar je zelo veliko. Mislim, da so to naredili prav zato, da bodo lahko vsi ti pomagali.

Torej obstaja možnost, da Anžeta Kopitarja, če bo seveda želel, septembra vidimo v slovenskem dresu?

Če se bo strinjal, seveda. Če se bo še enkrat boril za Stanleyjev pokal, sicer ne bo imel nobenega premora. Je pa res, da bo takoj nadaljeval v svetovnem pokalu, saj bo najbrž izbran v ekipo Evrope.

Pa bodo imeli kaj besede pri tem tudi klubi? Lahko Kralji preprečijo Anžetov prihod?

Verjetno je tudi klub vpleten, a če se IIHF in NHL dogovorita med seboj, potem je to to. Klub lahko priporoča, da ne bi igral, ne more ga pa zadržati, če bo hokejist rekel, da bi rad igral. Tukaj potem pride zraven tudi zavarovalnina.

Kaj bo morala narediti naša hokejska zveza, da bo prišel? Kdo bo plačal zavarovalnino?

Podobno, kot če bi prišel igrat v skupino A. Velik delež zavarovalnine krije IIHF, nekaj pa pade tudi na našo zvezo, a to ni tako visok znesek, da bi bankrotirali.

Nekoč ste rekli, da ne spremljate veliko medijev, sploh ne forumov, pa vseeno. Ko sva ravno pri Anžetu Kopitarju, ste sledili dolgotrajnim pogajanjem z Los Angeles Kings?

Nisem spremljal po medijih, sva se pa z Matjažem nekajkrat pogovarjala. Že prej sem vedel, da so pri koncu teh pogajanj in da gre le še za nekatere detajle pri klavzulah. Ekipa je bila že prej grajena okoli njega. On je t. i. franšizni igralec, ki bo tam ostal in verjetno podrl vse mogoče rekorde franšize.

In njegov dres bo šel nekoč pod strop Staples Centra.

Upam, da tudi to. Tukaj gre namreč za rezultate, ki so neizpodbitni. Skozi moje oči se pri njem sploh ne vrti vse le okoli točk. Seveda, ko si toliko plačan in tako postavljen, morajo biti točke, ampak kot trener si lahko hvaležen za to, da ga imaš v ekipi. Los Angeles, ki mu zadnje čase še Anže zelo pomaga s točkami, ima določene kakovosti, ki jih zna izkoriščati. Počasi so sestavili vse peterke, tako da je vse skupaj tudi bolj konstantno. Quick (vratar Jonathan Quick, op. a.) je v vse boljši formi, tudi Enroth (drugi vratar, op. a.) je solidna zamenjava, tako da bi bili lahko spet zelo nevarni, čeprav je letos kar nekaj takšnih ekip.

Kakšen je njegov vpliv na reprezentanco? Fantje pravijo, da jih s svojo prisotnostjo naredi boljše. Se lahko zgodi, da kdo zaradi njega “zablokira”?

Tudi to se je že zgodilo. Ko je prišel med lock-outom, se je morda čutilo preveč spoštovanja. Morda se zdi, da je lahko igrati z njim, pa ni. On pri Los Angelesu igra svojo igro, v reprezentanci pa mora nekoliko preklopiti. Je le igralec, ki hoče plošček in kreira igro. Če sta si dva v napoto, je lahko hitro težava, tako da k njemu ni tako lahko postaviti nekoga in misliti, da bo videti super. Škoda, da ni igral že takrat, ko sem še jaz (smeh).

V reprezentanci sta se zgrešila za eno sezono, vi ste ravno končali, ko je on začel. Kaj pa v klubu, si tudi nikoli nista stala nasproti?

Leta 2005 nisem šel na prvenstvo, ker sem menil, da več debatiramo kot treniramo, on pa je takrat prvič igral na prvenstvu. Tudi v klubu se nisva srečala, saj sem bil v tujini, sem ga pa kot mlajšega videl igrati. Že zgodaj se je nakazovalo, da bo odličen. Ko sem se na primer čez pol leta vrnil iz tujine in so imeli reprezentanti do 18 let ravno priprave, se mi je zdelo, da je kar pol metra višji in precej močnejši.

Ste se že dokončno odločili, da bo kapetanska vloga v reprezentanci pripadla Janu Muršaku?

Najverjetneje bo tako. Mislim, da je Jan primeren kandidat za to. Že samo s svojim odnosom do hokeja, soigralcev, medijev in vsega. Ni tip hokejista, ki bi tulil, bo pa zelo neposreden. Ko bo slabo, bo tudi v slačilnici povedal, kaj ni v redu. Igralci zagotovo čutijo določeno spoštovanje do njega in to si tudi zasluži. Morda se pri nas premalo poudarja, da je bil nekajkrat kapetan CSKA. Kapetan CSKA nisi po nesreči. Mislim, da niso dali listkov v klobuk in žrebali, kdo bo kapetan (smeh). To si je zaslužil in to veliko pove o njem.

Pogovarjala se je Petra Mavrič (Planet Siol.net/Sportal). Intervju je bil objavljen 23.1.2016.

Komentarji

  • Zavarovalnica Triglav

    Zavarovalnica Triglav
  • Telekom Slovenije

    Telekom Slovenije
  • Petrol

    Petrol
  • Pivovarna Union

    Pivovarna Union
  • Unija

    Unija
  • Slovenske železnice

    Slovenske železnice
  • Merkur

    Merkur
  • Kompas

    Kompas
  • Riko

    Riko
  • Toyota

    Toyota
  • BTC City

    BTC City
  • Modiana

    Modiana
  • Europlakat

    Europlakat
  • Amicus

    Amicus
  • Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

    Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport
  • Krka

    Krka
  • Fundacija za šport

    Fundacija za šport
  • iTAK Sport

    iTAK Šport - hokejska oprema, navijaški artikli za hokej
  • GVS

    GVS
  • Warrior

    Warrior
  • sinusiks-new

    sinusiks-new
  • Bled

    Bled